Iz spomina do spominov…

Ko sem se popoldne, po zelo dolgem času, srečal s Šmitovo recenzijo moje knjige, so se mi določeni spomini obudili…

 

Spomini na čase, ko sem še preverjal trdnost svojega koraka, pesniškega, in s tem gradil ustrezno samozavest, in tudi o nekih drugih časih, kasnejših…

 

Nisem nikogar nadlegoval, nisem za vsako stvar spraševal, a tu in tam se je vendarle zgodilo, da pa sem potreboval neko mnenje, bodisi v pritrditev usmerjeno, ali v odklonitev. In sem imel srečo, večinoma, pri tem…

 

Mnenje velikana, Janeza Menarta, je bilo med prvimi, s katerimi sem se soočal, takoj za Šmitovimi besedami.

Pavčkov Tone – menda sem ga dvakrat, ne vem, morda celo trikrat povprašal o nekih rokopisih, vselej se je izkazal s svojim razumevanjem, s pripravljenostjo pomagati, in celo hranim neko njegovo pismo, nastalo prav na osnovi obravnave nekega mojega rokopisa, s pesmimi, namenjenimi otrokom.

In… ja, potem pa je bil še en, in samo še ta, pesnik, čigar imena pa namenoma ne bom omenjal, kajti – ko bi ga poprej poznal, bi ga pustil povsem pri miru, ker…

Nekega dne sem ga poklical, v službo, v neko založbo, in mu povedal za svojo željo, da bi, pač, rad njegovo mnenje pridobil.

Bilo je moč čutiti nek njegov odpor, a se je, kljub temu, odločil in rekel, naj mu zadevo prinesem. Pa sem mu jo.

Formalno, ampak zares strogo formalno je opravil zadevo, izkazal nek minimalističen zapis in, ko sem prišel po rokopis, in njegovo mnenje, mi je oboje malodane vrgel prek mize. Zahvalil sem se mu in se opravičil, ker sem ga, s svojo prošnjo, nadlegoval. In...

Zgodilo se je, po nekem slučaju, morda tri leta kasneje, da sem ga spet poklical, in njegov odziv mi ga je izbrisal iz mojega »zornega kota«, kajti možakar me je, v hipu, nadrl, češ le kaj si domišljam, da pomni, kako mi je pred časom že neko mnenje dajal, da sem nesramen, ker sem ga poklical in s tem v njegov dragocen čas posegel…

 

Kakorkoli že, besede Šmita, Menarta in Pavčka so mi bile, v nekih trenutkih, nekakšen orientir, pa sem zmogel, na temelju njihovih besed, skozi čas ugotavljati o pravilnosti, smiselnosti mojega početja, v bistvu so bile kot nekakšno dodatno tkivo, k mojemu, ki mi je pomagalo »okostje«, moje, na nogah držati… in ga krepiti. In te njihove dobre volje, izkazane mi, ne morem pozabiti.

 

Kasneje sem dospel v fazo, ko več nisem potreboval mnenj nekih drugih, pač pa sem zmogel o lastnem delu, kolikor toliko objektivno, sam ugotavljati. Delo, praksa, izkušnje, odzivi… na vsem tem se samozavest gradi. Zavedanje lastnih zmožnosti. In sem dospel, obenem, v fazo, ko sem sam nastopil v vlogi tistih, ki so poprej meni svoja mnenja namenjali, pa…

 

Da, dogajalo se je, da so me, neki mladi, prosili za oceno njih pesmi, zbirk. Sicer so bili že krepko starejši, kot sem bil jaz, takrat, ko sem tovrstna mnenja pridobival, a kljub temu – če lahko, če zmorem, čemu ne?! Še zlasti zaradi tega, ker mi je bila simpatična sleherna mladost, ki je, namesto, da bi čas tratila v bifejih, in na podobne načine, skušala »nekaj« narediti iz svojega obstajanja, pri čemer je skušala početi nekaj lepega, za poezijo naj bi vsaj veljalo, to, da je k Lepoti usmerjena…

 

Takrat, ko sem stregel njihovim prošnjam, takrat sem začel tudi malček bolje razumevati vse tiste, ki so meni besede zapisovali. Celo tistega možakarja, katerega v zapisu namenoma imensko ne omenjam, sem bolje razumel, pa čeprav – osebno se nikoli ne bi izkazal tako, kot se je on meni!

 

Priznam, zelo naporno, nehvaležno mi je bilo dajati mnenja, vsaj večino njih, kajti – kadar v poskusih, pa naj bodo s še takšno pozitivno voljo gnani, ničesar nimaš opaziti, in ti branje ter dajanje mnenja postane zgolj in samo neka obveza… obenem pa ne želiš prizadeti tistega, kateremu skušaš pomagati – če že nič drugega, še vedno je bolje, da se trudi, in piše, če mu je tako po volji, če ga to veseli, kot pa da v bifeje hodi – takrat ne veš, zares ne veš, kaj bi kot dobro izpostavil, in k temu usmerjal, nočeš pa porušiti neke volje, nekega veselja do zapisovanja, pa iščeš načine, kako boš, ob vsem ugotovljenem, skušal spodbujati, ne da bi se z lažmi izkazoval, ter lažna upanja vzbujal, in ne da bi, na drugi strani, potolkel…

 

Najde se, k sreči se vedno najde beseda, ki skuša neko treznost ohraniti, tistega, ki te je za mnenje prosil, mu volje ne ugasniti, pač pa ga podpreti pri tem, kar rad počne. In je bolje, tudi v tem primeru, na »tleh« obdržati, kot pa obuditi neka upanja, prepričanja, malodane (po)let proti nebu, ki pa se, kasneje, kot popolna domišljavost izkaže, in za krut, boleč pristanek poskrbi…

Da, najde se takšna beseda, le – krepko več časa je zanjo, »diplomatsko«, potrebnega, kot ga potrebuješ takrat, kadar se imaš zares na nekaj opreti, v nečem neko vrednost najti, in upati, da ni le posledica neke slučajnosti, pač pa se bo, kot vrednost, tudi nadaljevala, se krepila, vse do tedaj, ko bo smela poleteti…

 

Tudi festival otroške poezije, katerega »idejni oče« sem, in kateremu sedaj že trinajsto leto nemalo svojega časa posvečam, sem pojmoval kot možnost spremljanja otrok, skozi leta, podpiranja njihovih prizadevanj, predvsem pa veselja, ter iskanja tistih, resda redkih, ki si zaslužijo biti najdeni, in jim pomagati, da to svojo najdenost nekoč tudi upravičijo. Žal sem pričakoval vsaj delček izkazov, kakršne sem smel spoznavati v nekih drugih okoljih, a ugotovil, da tisto, kar, morda obeta, vsaj malo, v prvi polovici osnovnošolskega odraščanja, kasneje, praviloma, izpuhti! In so redki, ampak izjemno redki, iz katerih morda, po nekem čudežu, zmore nekoč vsaj upoštevanja vredno »pero« izrasti. Žal, kajti tudi takšne »malenkosti« o stanju nekega »naroda« pričajo.

 

Da, iz obuditve enega spomina, se jih je kar nekaj prebudilo. Vseh niti ne pomnim, a tudi obujeni mi zmorejo pripovedovati o tem, kje in kako sem svojo pot hodil.