Ni me
več dosti ostalo, pa moram gledati komu, kam in kako, bom, s tem preostankom,
svojim.
Mojih
potreb, očitno, nihče ne zmore zadovoljiti. In bi bilo nesmiselno, ko bi se jih
kdorkoli trudil. Sebi bi otežkočal, meni bi grenil. In je bolje, v končni fazi,
da sklenem, o tem, da ničesar ne potrebujem, le neko čistost zraka, katerega
vdihujem, čim manj govna, po tleh, prek katerih hodim, in nič hinavščine, laži,
zahrbtnosti, ker sem se naštetega do neštetih podrtih »kupčkov« nasitil!
Kakor
znam hoditi, tako bom hodil, dokler bom zmogel. Nevrednim rokam se ne bom
prepuščal, v pomoč, so mi preveč moči izpile. V goljufivih očeh ne bom
odgovorov iskal, raje neveden ostanem, kot da me »vedenje« neljubo preseneti.
In če že, se bom raje družil s tistimi živalmi, kakor doslej, ki se v lastnih
iztrebkih ne valjajo!
Hvaležen
bom tistim, k sreči so redki, ki mi s seboj zmorejo lepšati, četudi zgolj tu in
tam, a vedno, v mojih mislih. Hvaležno bom vsem ostalim odklanjal, ki so mi
svoja »lepšanja« že predstavili.
Ne
snujem neke bodočnosti, bi bilo nesmiselno – že ob prvem podiranju nekega
drevesa, lahko učinkovito zaključim, s to, svojo, bodočnostjo! Obenem pa vem,
zanjo, da mi bo namenila krepko več grenkobe, kot neke sladkosti. In je tako,
domnevam, tudi prav.
Nikomur
ne odpuščam, svinjarij, s katerimi se mi je izkazal, nikomur skozi prste ne
pogledam, kdor mi je življenje uničeval! Naj se mu povrne, naj se mu vrača, v
dolgem, zelo dolgem obstajanju, njegovem! Naj bo, kjer je, kamor sodi, in tam
naj tudi konča.
V
srečo, ki pada z neba, ne verjamem! Nikoli mi nebo ničesar ni naklonilo, z
izjemo običajnih padavin. In suše. V to, da zmore iz slabega dobro nastati, še
manj. Ko bi zmoglo, ko bi dobro prevladovalo, se slabo niti pokazati ne bi
zmoglo. Potemtakem ne verjamem tudi v to, da bodo neke »nove okoliščine«
nastopile, zavoljo katerih bi obžaloval tu zapisane besede, jih celo zavrgel.
Imam
srečo, samemu sebi nisem najpomembnejša zadeva na tem svetu! Imam smolo, ne bi
rad doživel bolečin, trpljenja tistih, katere imam rad! Pa mi le to določene
težave povzroča, tudi pri odločanju o tem, kaj in kako bi s svojo bodočnostjo
počel, ter kje.
V sebi
hranim veliko, in preveč. In ne bi oddal, tudi, ko bi bilo moč, saj bi s tem
samega sebe zanikal, česar pa v življenju nisem počel. Se raje za bedaka
razglašam, vedoč, da je vse ostalo pametno, potemtakem, vsaj besedno, nismo na
isti valovni dolžini. Aleluja!
Moji »cilji«
so od danes do jutri, in so postali neke povsem banalne zadeve. Stvari, katere
moram opraviti, zgolj radi tega, da bodo opravljene. Ničesar drugega ne upam »ciljati«,
preveč sem snoval, preveč sem gradil, preveč (mi) je bilo podrtega, brez
slehernega pomisleka, brez slehernega zadržka, dobesedno v prah poteptanega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar