Od nekdaj

Od nekdaj sem ljubil poljane cvetoče,
in sonce, ki greje modrino neba,
od nekdaj v meni je sila, ki hoče
kot ptica leteti, na krilih srca...

Od nekdaj, še vedno, kot dete sanjarim,
pa z barko nevidno, ki sem jo stesal,
v daljave neznane, v širjave krmarim,
da ne bi obupal, da ne bi se zbal...

Da ne bi predal se, da ne bi odmrl,
da ne bi odrasel v sivino rutine,
da ne bi lepote vsak hipec prezrl,
še preden v brezno pozabe izgine...

Zato verze kujem, zato pesmi pišem,
navkljub pajčevini, ki tke se v lase,
zato si, še vedno, solze kdaj obrišem,
ponosen, da zna jih roditi srce...

In upam, da čas mi nakloni vetrove,
ki v jadra ujeti me v dalj poneso,
v širjave neznane, in spet med bregove,
da upe, da sanje napolnim z močjo...