Kaj je najlepše v življenju?!

V zadnjih nekaj desetletjih sem se veliko pogovarjal, o različnih temah. Mad temi temami je bilo tudi najlepše-v-življenju in na ustrezno vprašanje sem, večinoma, če ne celo praviloma, dobival sila preproste odgovore, pričevalce sila preproste pameti. In so omenjali, v teh odgovorih, marsikaj, od seksa do - dobre požrtije...

Ko bi me vprašal, kaj najraje jem, in bi moral na kratko odgovoriti, bi slišal tisti "karkoli", ali "vseeno", čeprav...

Čeprav mi, odvisno od okoliščin, zadiši po čem. Včasih po golažu, spet drugič po segedinu, pasulju, sarmah, pečenki s kislim zeljem ali s praženim krompirjem... odkar sem v Banja Luki jedel "jagnjetinu iz saća", mi tudi ta jed, kdaj, na misel pride, čeprav...

Hranjenje obravnavam kot nujno zlo: je potrebno za zadostitev temeljnih fizioliških pogojev, sicer pa je večkratna izguba časa. Čas gre ko nabavljaš sestavine, ko jih pripravljaš, ko ješ, ko pomivaš posodo, pospravljaš za obrokom, ne nazadnje - čas gre, ko sediš na školjki in odvajaš balastne snovi...

Tudi ko bi bil zmožen izpostaviti eno samo jed, potem - pri toliko gospodinjah sem že jedel, in v toliko lokalih, da z gotovostjo trdim kako večina, vsaj za moj okus, sploh - ne zna kuhat! To, da, po receptu, zmečeš vse potrebno v lonec, to vsekakor še ni priprava okusne jedi! Pa sem jedel tudi takšno hrano, ki me je bolj na pomije spominjala, kot na dobro kuho, in gospodinjo...

Podobna težava, pri opredelitvi tistega "naj", se pojavlja na vseh področjih, od pijače do doživetij, kajti - blagor ubogi, preprosti pameti, ležeči na ravni mojega Tara, Tise, mačkonov, ovac, ki, prav tako, vrhunce ugodja najde v - zadovoljevanju nagonov, fizioloških potreb! Takšna pamet do življenja sploh ne seže, ostaja pri živetju, (zgolj) obstajanju!

Kaj je najlepše v življenju?! Hm...

Je kaj lepšega, kot je, denimo, pričakovanje? Recimo pričakovanje otročiča, ko mesece dolgo čutiš tisto "grizljanje", nemir, neučakanost, ko se razveseliš sleherne (v dobro usmerjene) spremembe, odštevaš mesece, tedne, dneve, celo ure...

Pomnim, v okviru prvega takšnega pričakovanja sem mesece, redno, vsak dan, po službi, zavil v trgovino z igračami, in enkrat samkrat nisem odšel domov praznih rok...

Je kaj lepšega, kot je - rojstvo otroka?! Ko vidiš, da je vse v redu, ko vso tisto negotovost, morda tudi strah da-bo-ja-vse-v-redu, nadomestijo povsem drugačna čustva, tisto kipenje, eksplozivno, ki bi najraje kričalo od veselja, da bi daleč naokrog donelo...

Je kaj lepšega od trenutka, ko nasmejano dete prvič stegne ročice proti tebi... ko naredi prve korake... ko zdravo raste in uspeva v svojih namerah...

Je kaj lepšega od pogleda, tistega prvega, nenadejanega, nenačrtovanega, ko se tvoj pogled in pogled dekleta dobesedno zlijeta drug v drugega, se drug v drugem topita, pa se ti, za nekaj trenutkov, čas ustavi, in sveta krog tebe, preprosto, ni?

Je kaj lepšega od tega, da ugotoviš kako si uspel, pri nekih svojih prizadevanjih, za katera uspeh ni samoumeven, še več, običajnim praviloma sploh ne uspe(va)?!

Je kaj lepšega od rojstva prve, druge, tretje knjige (pri vseh kasnejših sam izid nekoliko zvodeni, se ob njem sicer še vedno raduješ, a postaja vedno bolj nekaj-samoumevnega)...

Je kaj lepšega od tega, ko med (javnim) branjem pesmi opaziš solze v očeh poslušalke... ko posnetek, glasben, taista čustvovanja zdrami?

Je kaj lepšega od tega, ko te tisti, katere si, radi njihovih stališč in njih dela, spoštoval, občudoval od malega, medse sprejmejo, kot sebi enakovrednega, v njih bližino sodečega?

Je kaj lepše od tega, ko niti beseda ni potrebna, pa veš, kaj tisti, katerega imaš rad, misli, pričakuje, namerava... ti želi povedat?

Ja, res je, tudi spolnost je lepa, vendar - sleherno izkazovanje čutenja, toplega, je lepo, medtem ko je samo doseganje "vrhunca", tista naslada, zgolj zadostitev (spolnega) nagona, sprostitev telesa, zgolj ugodje, veliko resda, a krepko premajhno, da... da bi me na raven nekega psa, ali bika, spustilo, in mi izpraznitev mod postavilo na vrh mojega obstoja!

Pomnim, bil sem na morju in tri dni zapored je deževalo. Pa sem bil, bolj ali manj, prisiljen čas bivati v stari, kamniti hiši, in je bilo vsepovsod mrtvilo. Že tako bi bilo, izven turistične sezone, in...

Ko se je zbudil četrti dan, in je sonce, še sramežljivo, pokukalo prek sinjega, od deževja umitega neba, in je kos priletel na vrh ciprese, ter začel svoje speve žgoleti... v tistih trenutkih mi je bilo konkretno jutro nekaj najlepšega v življenju!