Bo,
za menoj, pisalo:
Nekoč
je bil,
in
rad težil,
se
mu je, vedno, dalo;
je
zvezde štel,
nagonske
klel,
dosegel
bore malo;
prav
rad je dal,
težko
jemal,
ko
so hoteli dati;
letel
z neba
na
trda tla,
a
znal se je pobrati…
Ni
več skrbi.
Šel
v krasne tri,
za
vselej je, v svoj mir.
Zdaj
mu vse dni
povsem
visi,
če
vzame vse hudir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar