Od
nekdaj znam živeti s skromnimi željami, v zadnjih časih pa sem se naučil, da si
dovolim samo tiste, katerih izpolnitev ni odvisna od zunanjega sveta.
Kakorkoli, za ta teden sem želel, da bi se dete vsaj s tremi melonami
posladkalo…
Danes,
pred večerom, je polovico tretje pojedla. Preostanek bo, domnevam, če bo, kakor
je bilo zjutraj, pojedla jutri, po zajtrku. In dve meloni sta danes simpatično
»sumljivi«, zagotovo bosta šli-v-promet do konca tedna, pa jih bo Malo najmanj
pet snedlo. V današnjih časih je malodane kar luksuz, jesti zrelo sadje, obenem
brez kakršnihkoli kemičnih dodatkov…
In…
medtem, ko se je sladkala, me je vprašala, če jaz ne maram melon, pa jih zato
ne jem. Ej, dete moje, zate sem jih posejal, rad tebe gledam, kako jih ješ.
Zdaj
pridno sušiva semena, na treh krožnikih, in ko nama bodo vsa povedala, da so do
konca posušena – takrat ji bom pokazal »čarovnijo«, naučil jo bom kako je moč
na povsem preprost način ločiti plodna semena od jalovih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar