Standardno…

… jutro po Malinem odhodu. In neprespani noči. In v utrujenosti…

 

Izčrpala me je, minuli teden, še bolj, kot ji to sicer uspeva, a sem se, kljub temu, včeraj, takoj po povratku, krog ene, usedel pred zaslon in se lotil pregledovanja lektoriranega rokopisa. Ob osmih mi je uspelo zadevo dokončati, pa sem maloprej svoja pripominjanja poslal v založbo...

 

Kar pišem, in objavljam, nenehno imam bojevanje s tistimi, ki se čutijo poklicane posegati v zapise, in to bojevanje imam predvsem, če ne kar izključno, zaradi – vejic! Preklete vejice, očitno jih imam preveč rad, pa jih sejem tja, kamor jih, po mnenju lektorjev, ne bi smel…

 

Te lektorje mi je uspevalo, v preteklosti, ukrotiti, in so se povsod, pri nekih uredništvih, umirili, ko sem jim uspel dopovedati, da bolje od njih vem kaj sem zapisoval. Tu in tam pa nekega novega srečam, kakor tudi tokrat, pa je treba dopovedovanje zastaviti…

 

Obstajata »branje« in – branje! Prvo je avtomatizem, za katerega zadoščajo oči, drugo je kombinacija razmišljanja in čustvovanja, za katero so potrebni možgani! In obstajajo brzovlaki in običajni ču-ču-ji, in prvi zdrvijo mimo večine postajališč, medtem ko se drugi na slehernem ustavijo, za hipec, dva, toliko, da ga v svojo zgodbo vključijo…

 

Dr. roman, ali kateregakoli drugega, lahko »bereš« podobno kot neko časopisno vest, s poezijo, predvsem s tisto, ki ni sama sebi namenjena, pa tako ni moč! Še zlasti ne s tisto, ki se trudi razkrivati, sporočati, posredovati. Vem, malo je takšne, a kljub temu, svoje ne dam, ne pustim, da bi jo v neko povprečnost spreminjali!

 

Pravopis? Jezikoslovci? Ti, »moderni«?! Po domače – poserjem se na njihova »znanja«, na njihovo nelogično »logiko«! Osebno namreč ne nagovarjam robotov, ne vabim na brzovlake, da bi, »po pravopisu«, zdrveli od začetka do konca, pač pa nagovarjam redkost, bralca, dejanskega bralca, ki je zmožen, ne, to celo potrebuje, ob določenem zapisu, lahko zgolj besedi, zastati, se predati, se pustiti popeljati. In moja vejica mu pri tem pomaga, kajti pripoveduje mu o tem kako sem jo čutil, takrat, ko sem ji smiselnost ugotavljal…

 

»Pred ki-ko-ker-da-če, vejica skače«… »pred in ni vejice«… »pred da je vejica obvezna«… najpreprostejša pravila, pravopisna, s katerimi občost, tudi lektorska, razpolaga, čeprav… čeprav ni res, da je vedno tako, celo pravopis drugače dopušča, le potrebno ga je znati uporabljati, brati, predvsem pa – razumeti! Pa – kadar zapišem »tako, da«, ali pa taisti besedi brez vejice – takrat o različnostih govorim, in ena izmed njih mi pove, da pred »da« vejica ni obvezna… kakor je tudi pred »in« dopustna, v kolikor ima, s svojo dopustnostjo, nekaj povedati…

 

Vesna Godina. Je priznana v družbenem prostoru, osebno je ne poznam, a me je, tako, za hec, že zamikalo, da bi jo poklical, in jo vprašal kako, hudiča, ji je uspelo izboriti se z lektorji, da so ji vejice o(b)stale?! Da, tudi njen način zapisovanja slovi po pogostih vejicah, pravzaprav slovi po tem, da je zmožna razmisleka, in da ve, kaj želi, kaj potrebuje povedati, pa čemu dati manj, in čemu več, pozornosti…

 

Še dobro, tako se vsaj tolažim, da obstajamo tisti, ki zmoremo, tudi na področju jezika, samostojno hojo, in ne potrebujemo plota, pa čeprav v podobi pravopisa, za to, da se – nikamor ne premaknemo! Še dobro, da obstajamo takšni, ki jezika ne skušamo, po obči praksi, krniti, ga razvrednotiti, pač pa mu pridodajati, njegovi izraznosti, sporočilnosti, čeprav… da, neizogibno se pojavi vprašanje o tem, komu pa boš, s tem, karkoli dodal, ko pa med roboti drugačnega »branja«, kot je robotsko, ne kaže pričakovati?!

 

Kakorkoli že, včeraj, ko sem prebiral »popravke«, pravzaprav odstranjene vejice – dospel sem do občutka, da pesmi, v predlaganih njih podobah, niso moje, da jih je nekdo drug spisal, in tak občutek zagotovo ni najboljša popotnica neke pesniške zbirke! Pa sem si dal duška, v ognjevitosti nekega pojasnjevanja, in sem to pojasnjevanje malodane »risal«, natančneje, tam, kjer sem se za obstanek vejice boril, sem popolnoma nazorno »navodila za branje« spisal, v stilu »… beseda-VDIH-beseda…«. In ta vdih, kakopak, pomeni vejico…

Ni dobro, kadar nek kažipot več ve o poti, kot o sebi ve pot sama, in je še manj dobro, kadar lastno »tvornost« izkazuješ tako, da tujo (z)maličiš! Lahko je po tujih besedah šariti, a rad vidim, da se zmorejo tisti, ki tako počno, najprej s svojimi izkazati…

 

Kakorkoli že – koraknil sem korak več proti cilju, in zdaj mi preostane le čakanje odziva na moj odziv, in upanje, da bo nekje do srede oktobra zadeva usklajena, pa da jo tudi oblikovalec v svoje roke dobi. Potem pa znova, v kolikor tako nanese, v akcijo, kajti – kadar je na platnicah zapisano moje ime, kadar naj bi med njima deli mene obstajali, takrat mi je sprejemljivo izključno to, da zmorem stati za končnim izdelkom, se v njem čutiti, prepoznati. Kakor krenem na pot, tako želim prek nje tudi dospeti…

 

Ja, »zanimive« so tovrstne izkušnje. Ničkolikokrat sem jih doživljal v času, ko sem bil samozaposlen v kulturi, in sem spoznaval oceane tistih, ki vedo, a ne zmorejo, ter sila malo tistih, ki zmorejo, in skušajo (u)bežati krempljem nezmožnosti. Ma…

 

Dovolj, zaenkrat, o tem. Zdaj grem drugo kavo skuhat, obesit oprano in še neoprano stroju zaupati. Potem pa bom nedeljo živel, neke malenkosti odpravil, večinoma pa počitek v zagon usmeril, da se bo jutri drugače izkazoval. In bo spet nekoliko ropotalo, delo, na tem, brežnem mojem koncu.