Perfekcionizem…

Sem že zapisoval, da je govoričenje o posledicah sila neumna zadeva, v kolikor ne veš o njihovih vzrokih, sila neumna, a se z njo nenehno izkazujejo, in tudi takrat, ko o svojih neobstoječih odlikah govorijo…

 

Perfekcionizem, težnja po narediti-najboljše, narediti-brez-napake. Stanje, ki obenem zmore govoriti o nečem realnem, in o iluziji. Stanje, ki zmore obenem izkazovati zdravo podobo odgovornosti, obenem pa bolestno težnjo, z zmožnostmi neutemeljeno. Stanje, ki zmore voditi bodisi k zadovoljstvu, bodisi k njegovemu nasprotju…

 

Najslabše je, a se velikokrat, če ne kar večinoma tako odvija, kadar nekaj počneš zaradi drugih, zaradi tistega kaj-bodo-drugi-rekli. Vsakodnevna praksa, ne nazadnje – tudi včeraj, ob »dnevu mrtvih«, je bilo veliko grobov urejenih, in na njih veliko obiskovalcev, izključno zaradi tega kaj-bodo-drugi-rekli…

Ta kaj-bodo-drugi-rekli je neke vrste športna dejavnost, povsem podobna kateremkoli merjenju moči, na katerem koli športnem igrišču, ko skušaš biti boljši od drugih, da bi do lastne veljave dospel, čeprav – pri takšnih zadevah je vrag, kajti vselej se najde nekdo, ki zmore biti še boljši, obenem pa ni najbolj objektivno takšno merjenje, ki ni zmožno upoštevati nekih dejstev, nekih objektivnih okoliščin, pa – banalen primer: če nekdo, ki v višino meri le meter in pol, skoči za deset centimetrov manj v višino, kot nekdo, ki meri dva metra, bo občost slavila dvometraša, čeprav je dosežek nižjega krepko večji…

 

Karkoli v svojem živetju počneš, bi moral početi zaradi tega, ker je tako pravilno, in ne zaradi nekih mnenj, zlasti tistih ne, ki o pravilnosti ničesar ne vedo, in je tudi ne izkazujejo! Potemtakem ni najbolj zdravo tekmovati s temi drugimi, pač pa je zdravo, celo nujno potrebno, v kolikor želiš karkoli o nekem osebnostnem razvoju govoriti – tekmovati s seboj, z lastnimi zmožnostmi oziroma (poprejšnjimi) dosežki!

 

Realnost?! Je moč narediti najboljše?! V kolikor to »najboljše« prepustim presoji časa in prostora, potem je odgovor, zanesljivo – NE, ni moč, kajti vselej se utegne pripetiti spreminjanje okoliščin (tako izvajanja neke aktivnosti, kakor tudi samega prostora, v katerem naj bi rezultat te aktivnosti obstajal), pa se tekom časa vedno izkaže, da je nekaj moč narediti še boljše, kot prej.

Je moč narediti najboljše v okviru danih razmer, med katere štejem tudi same zmožnosti izvajalca? Da, to pa je moč, pri čemer ni slabo, v kolikor se zavedaš tega, da si po svojih najboljših močeh počel, a da še vedno obstaja možnost boljše izvedbe. In – v kolikor se tega zavedaš, potem zmoreš s svojim perfekcionizmom v bistvu govoriti o svoji težnji po biti-odgovoren-do-predmeta-lastnega-početja, v nasprotnem primeru pa gre izključno za bolezensko stanje, za neusahljivo potrebo po dokazovanju samega sebe, sebi in okolici… in gre, obenem, za iluzijo, za odsotnost zavedanja o tem, da (vsečasno) najboljše(ga) ni moč narediti.

 

V kolikor se zavedaš objektivnih okoliščin, tudi lastnih zmožnosti, potem te rezultat tvojega delovanja, usmerjenega v »perfekcionizem«, zmore z zadovoljstvom obdariti, v kolikor te žene dokazovanje-okolici, potem ne boš nikoli do nekega trajnega zadovoljstva, tovrstnega, dospel, kajti vselej se bo našel nekdo, ki bo s svojim dosežkom tvojega presegel, obenem pa – če si zavedajoče se bitje, če veš, da s časom pridobivaš (naj bi jih!) neka (spo)znanja, če veš, da se radi teh (spo)znanj zmore povečati tudi tvoja učinkovitost, v takšnem primeru »sedenje na lovorikah« pomeni izključno to, da samega sebe izklopiš, da samega sebe v nekakšno samozadovoljstvo, v nekakšno mrtvilo spraviš. In tudi takšno samozadovoljstvo še zdaleč ni redek pojav, predvsem pa je pojav, ki o (tudi) mentalnih ne-zmožnostih priča.