VOLitve

Sta šla Butec in Butec na volitve, da opravita, kakopak, odgovorno, svojo »državljansko dolžnost«. Demokracijo namreč tako resno dojemata, in zlasti lastno soodločanje v njej, da eno temeljnih pravic, torej pravico do izjasnjevanja, obravnavata kot zavezo, njuno, brez katere skupnost sploh obstajati ne bi zmogla…

Takoj jima je v oči padel kandidat, ki jima je bil izjemno všečen, tako njima podoben, običajen, da je zagotovo moral biti izjemno normalen! In ne samo to, da sta ga povsem razumela, celo program, s katerim se je predstavljal, je zvenel izjemno mikavno. Med ostalim jima je, na primer, obljubil to, da bo morje pripeljal vse do njunih hiš, pa bosta lahko kar z balkonov skakala v osvežitev! In to bi bilo zelo lepo, sta razmišljala, obenem nemudoma zavrnila pomislek nekega slučajno prisotnega skeptika, češ da takšne stvari niso izvedljive, kajti – če je nekoč bilo morje v Panonski nižini, pa če so se ga tam uspeli znebiti, potem ni vrag, da se ga ne bi dalo pripeljati bližje! Ne nazadnje sodita v ljudstvo, ki je najbolj pridno, sposobno, prizadevno med vsemi…

Mineval je čas, in morja od nikoder ni bilo videti. Tudi ostale obljube so se počasi stopile, in edini napredek, ki ga je bilo moč opaziti, je bila lepa zagorelost izvoljenega butca. Tudi sicer se je dobro držal, krepko se je popravil, izvoljeni butec, v času, kar je sedel na položaj…

Seveda sta Butec in Butec analizirala minula dogajanja, želeč ugotoviti razloge razočaranja, ki ju je doletelo. »Oblast ga je pokvarila,« sta na koncu ugotovila, »na začetku je bil povsem v redu, povsem normalen, takšen, kakršna sva tudi sama!«