Ko bi
vsaj premogli dvom v lastno vedenje. Tako pa - "vedo", preprosto, vse
in vselej, potem pa se na druge sklicujejo, češ da so krivi za njih stanja...
ali pa na "usodo", četudi sta jim, dejansko, usojeni le dve stvari:
konec življenja in večna neumnost!
In jih
niti do tega ne moreš pripraviti, da bi se vsaj zamislili, če že (po)iskati ne
zmorejo odgovore na številna vprašanja. Ne, verjamejo v laži, verjamejo v
pravljice, verjamejo v neke "višje sile", čeprav...
Ubog bi
bil bog, ki bi njih ustvaril! Celo kot nek vrhunec svojega stvariteljstva.
Grozljivo, ko pomislim, da povsod drugod vlada red, neko povsem predvidljivo
sosledje, da vse ostalo temelji na povsem preprosti, čisti logiki! In oni naj
bi bili vrhunec dosežka nekakšnega mojstrskega stvariteljstva?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar