Pred dnevi sem slišal o “kulturnem spravljanju”. Izraz
sicer ni primeren, celo napačen je, saj besedna zveza “kulturno spravljanje”
govori o načinu izvajanja sprave ( = spraviti se na kulturen način), medtem ko
je bilo mišljeno spravljanje na področju kulture, v smislu sprejemanja tistih
vsebin, katere določenim sicer ne ležijo najbolje...
Ne morem se spravljati, malodane nikjer. Na področju
kulture se, denimo, ne morem spravljati s tistimi, ki kulturo s svojimi
izkazovanji razkrajajo, izničujejo.
Na področju (ne)vzgojenosti in/ali (ne)etičnosti se ne
morem spravljati s tistimi, kateri menijo, da jim je vse dovoljeno, pa, v skrbi
za lasten interes, razkrajajo sobivanje!
Na področju politike se ne morem spravljati s tistimi,
ki bi vse drugačnosti dobesedno zatrli, pri čemer niti izbirali ne bi ravnanj
in sredstev! Potemtakem...
Potemtakem se ne morem spravljati z večino, ki je že
tako preplavila svet, in mu, na vseh področjih, odvzela (z)možnost človečnega,
kakovostno uspešnega, razumnega izkazovanja! Jih je, že brez mene, dovolj, teh
“spravljenih”, istokopitnih, celo krepko preveč jih je, pa je dobro, kadar,
vsaj tu in tam, ostane nekdo, ki zmore po neživalsko, pardon, po nenagonsko,
kajti - kdo bi ga vedel, a v primeru, da se čudež pripeti, in se izkaže možnost
tega, da svet pride v roke človeka...
Ni komentarjev:
Objavite komentar