Učenje in znanje

Obstajata dve vrsti (obliki, stopnji... kar ti bolj prija) učenja, in sam ju delim na osnovno in dejansko učenje. Kakopak, obe vrsti sta dejanski po tem, da obstajata, se odvijata, vendar prvo NI dejansko v tem, ker - NE vodi k dejanskemu poznavanju oz. znanju! To, osnovno, učenje namreč rezultira le z osnovnim znanjem, ki pa je nepopolno, radi tega prevečkrat napačno in neuporabno.

OSNOVNO učenje je - učenje PONAVLJANJA. Samo in zgolj to! Ponavljanja praks (delovnih opravil) in trditev, in je, kot tako, usmerjeno izključno v ohranjanje obstoječih stanj. Za to učenje zadošča osnovna podoba (vrsta, oblika, stopnja...) mišljenja, to je konkretno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje, to je tisto, čemur je moč, z eno besedo, reči - pamet. Pamet (kot zmožnost oz. način mišljenja) je značilnost živalskega in človeškega sveta, in v obeh svetovih se, v okvirih tega osnovnega učenja, učijo - biti (in ostati) to, kar si... pa se lastovka uči biti lastovka, lisica biti lisica, in tako dalje, vse do nagonskega človejaka, ki se uči (in nauči) biti to, kar je že od samega svojega nastanka - nagonsko bitje, stremeče k temu, da se v danih okoliščinah najbolje znajde (da samemu sebi poišče najboljše, najlažje, najvarnejše načine izkazovanja).
Poglavitna težava pri tem osnovnem učenju (pri učenju ponavljanja) je v tem, da je moč nekaj (karkoli) uspešno ponavljati le takrat, kadar se to ponavljanje dogaja znotraj okoliščin, za katere si se naučil ponavljati! Z drugimi besedami - vsaka sprememba okoliščin (s tem tudi sprememba dejavnikov, ki neposredno pogojujejo ne/uspešnost sleherne aktivnosti) vse znanje, usmerjeno v ponavljanje, izkaže kot dejansko NEznanje, kot neuporabno, neverodostojno kopico nekih (kakršnihkoli, lahko tudi miselnih) aktivnosti, katerih izvajanje NE vodi k želenemu cilju.

DEJANSKO učenje je usmerjeno v ugotavljanje, spoznavanje, razumevanje dejstev. V zmožnost, da na osnovi (že) spoznanega dospevaš do novih spoznanj, pri čemer zmoreš preverjati verodostojnost obstoječih ugotovitev (praviloma se le-te izkažejo kot, v najboljšem primeru, pomanjkljive, če ne celo napačne!), in na njih (ne)ugotovljeni verodostojnosti iskati razumsko, logično sprejemljive povezave, te povezave skušati praktično preveriti (NOBENO in zgolj tozadevno znanje nima veljave, v kolikor ga ni moč praktično udejanjiti!!!) in šele naknadno, torej posledično, ugotoviti, da - spoznanje ustreza dejanskemu stanju (ki je, mimogrede, tudi spremenljivka, potemtakem mora ugotovitev ob/veljati v vseh primerih/podobah transformacije konkretnega stanja!). Za takšno učenje je potreben RAZUM = zmožnost logičnega (miselnega) delovanja, s tem razumom pa je takole...

Če je osnovna podoba mišljenja konkretno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje (pamet), potem je višja stopnja mišljenja kompleksno, celovito mišljenje, ki pa v praksi NI možno (ne zmore obstajati, se izkazovati) brez zmožnosti abstraktnega mišljenja (zmožnost abstraktnega mišljenja je zmožnost PREDSTAVLJATI SI vse tisto, kar je čutnim zaznavam NEdosegljivo, in tega je - večina vsega... že povsem preprosta, logično razumljiva - takšna - zadeva je psiha, tisto, kar vsakdo ima, kar vsakdo meni, da pozna, a je absolutni večini NEDOSEGLJIVA v smislu s/poznavanja!)! Prav tako to celovito, kompleksno mišljenje NI možno brez enovite zavesti (enovitega, celovitega zavedanja), kajti - kako bom vedel o nečem, kako bom nekaj razumel, če pa mi je znan le delček podatkov o tem, če sočasno dospevam samo do delčka informacij (ker nisem zmožen zavedati se, pomniti SOČASNO vse, kar o nečem vem?!). In prav tako to celovito, kompleksno mišljenje NI možno brez sočasnega zavedanja realnosti (prakse, okoliščin), kajti - kaj mi pomaga to, da se nahajam v nekem svetu umišljenega, ko pa med umišljeno sodijo tudi vse blodnje, povzročene bodisi z okvaro (trajno ali začasno) možganov in z - mišljenjsko nezmožnostjo, izkazano s tem, da ne presegam omejitev praktičnega mišljenja oz. pameti?! Z drugimi besedami:
“Seštevek” praktično mišljenje + celovito mišljenje + abstraktno mišljenje + enovita zavest + zavedanje realnosti je tisto, kar EDINO vodi do ugotavljanja in razumevanja dejstev, je tisto, čemur pravimo RAZUM oz. čista logika (v bistvu EDINA dejansko obstoječa logika, kot način mišljenja, ki vodi do ugotavljanja vsega, tudi naravnih zakonitosti, med katere sodijo tudi zakonitosti delovanje družbe in - sleherne - posamičnosti)!!!

Osnovnega učenja je zmožna sleherna žival (in, kakopak, tudi človek), dočim je dejanskega učenja zmožno le razumsko bitje = človek, pri čemer... Pri čemer NI dovolj, da si razumsko (naravno) zasnovan, pač pa je potrebno tudi to, da si zmožen razumskega delovanja, izkazovanja! In ta zmožnost je ugotovljiva, ŽAL, le pri (pribl.) enem promilu, 1/1000-nki celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije... zato tako izstopajo razni ajnštajni (ker jih je tako malo)! Nagonsko okolje (absolutna večina prej omenjene populacije) namreč prav prek učenja ponavljanja “vzgaja” tudi tisti delček podmladka, ki je sicer razumsko zasnovan, mu vsiljuje (in vsili!) svoja (spo)znanja, ga vkaluplja v svoje miselne kalupe - s tem, posledično, tudi ravnanjske - in mu s tem, v prvi vrsti, povzroča najprej psihične težave, v naslednjem koraku psihične okvare, končno tudi - psihična obolenja, katerih neizogibna posledica je - “uspešna šola” = uspešna kopija odraslih = nagonsko (okolju enakovredno) “razmišljajoče” in delujoče bitje! Mimogrede - v kolikor je pravočasno odkrito (pravočasno je takrat, kadar je obolela oseba še zmožna, kjerkoli, na kateremkoli področju, skleniti miselni tokokrog, to je tokokrog, ki vodi od prvega vzroka do zadnje posledice - nekega dogajanja - oz., če zapišem drugače - do spoznanja, da je zadnja posledica sočasno tudi prvi vzrok nenehnega ponavljanja neke zakonitosti narave), je takšno stanje ozdravljivo (a ne pri mazačih, kakršne šola obstoječ šolski sistem, in kakršni, čeprav z diplomami, celo z “vrednejšimi” akademskimi nazivi, prevladujejo v praksi!!!).

Znati pomeni uspešno izkazati znanje v praksi! Znati ni biti “dr. ekonomije”, obetati “drugo švico”, potem pa jamrati zaradi nekih “nepredvidenih okoliščin, ki so korake spotaknile”! Znati je - (po)peljati do načrtovanega, nič več, nič manj!

P.S.
Vsi ti obče-lajajoči-kritiki-družbenih-razmer... hm, ko bi bili sposobni, ko bi znali to, o čemer zgolj menijo, da znajo - mar si ne bi takšnega živetja izgradili, da jih danes ne bi nezadovoljstvo gnalo?! In...

Kadar znam, takrat lahko znanje izkažem... dočim njegovo odsotnost izpovem s tistim tega-NE-vem... kadar NE znam, takrat pa lahko le VERUJEM (da po/znam)!