Minil
je Dan Osvobodilne fronte, prihaja Dan dela. Lepo.
Podložniki
še vedno vztrajajo v prepričanju, da so svobodni. In vse bolj šteje tisti
zaposlen/a-sem, upajoč, da bo čim manj za delati, če že povsem brez dela ne gre…
Do
svobode nikoli ne bodo zmogli, v lastne kože ujeti in iščoč tisti
kakor-mi-prija. Tudi z delom bo hudič, fizičnega bo vse manj, pa se bodo še
bolj podajali umsko v ne-umsko, v ne-umno, spremeniti. Kolikor jim že doslej ni
uspelo.
Vse
manj produktivnega, vse več načeloma nepotrebnega, birokratskega. Nekaj, pač,
moraš početi. Dokler te lastno početje ne sesuje…
Tolažeče
je vedeti, da bosta Resnica in Pravica dospeli do svojega trenutka. Tolažbo
kazi le to, da bodo, s seboj, v prepad potegnili tudi človeka.
Kdo ve,
če se bo tudi tokrat »usoda« kot prizanesljiva izkazala, pa se bodo neki novi,
čez tisočletja, spraševali o tistem
le-kaj-je-njihovo-civilizacijo-v-prah-spremenilo?!
Neumnost,
zgolj neumnost, zgolj – žival v telesu človeka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar