Življenje…

Življenje je čudna zadeva, nenehno v neke težave zastavljena…

 

Najprej ga moraš graditi, da bi iz golega obstajanja, iz tistega živim-da-žrem dospel, in je ta gradnja dokaj zahtevna, med vsemi, ki radi spotikajo tiste, ki bi drugače od običajnega. Ko ga zgradiš… nekaj trenutkov, morda, še lahko dihaš zgrajeno, a prav hitro krenejo, z različnimi udarci, pretiti, uničevati. Če nisi enak-med-enakimi, takrat svojo drugačnost plačaš, drago jo plačaš. Nič ni brezplačnega, na tem svetu…

 

Na koncu ti ostanejo drobtine. Še vedno več, kot je tisti živim-da-živim, in prav dovolj, da se v spomine preseliš, takrat, kadar drobce novih moči potrebuješ, da za naslednjih nekaj trenutkov obstaneš. Čeprav se nenehno sprašuješ po tistem čemu sploh…

 

Blagor ubogim na duhu. Čista resnica! Uživaj na pašniku, pazi, da pred lasten gobec ne izločaš, in že imaš »smisel« nenehnega lastnega vrtenja dosežen. Ob čemer te, niti za hipec, ne zmoti nadležno vprašanje čemu-sploh-sem!