Besede in dejanja…

Kadar besede NISO skladne z ravnanji, takrat NE govorijo resnice! Izkazana ravnanja so namreč resnična, so dejstva, katerih ni moč zanikati, medtem ko besede, pri tistih, ki ne vedo niti tega o čem govorijo, nobene vrednosti ne premorejo…

 

Do nekoga NAJ bi se izkazoval z uvidevnostjo, s spoštovanjem, celo rad ga imaš. Ta nekdo živi v nezavidljivih materialnih okoliščinah, pa mu želiš pomagati, in se pri tem izkazuješ z nepopustljivo vztrajnostjo, kajti ta, kateremu naj bi pomagal, živi po svojih načelih, so njegov temelj, in med temi načeli je tudi tisto, da skuša sam za svoj obstoj skrbeti, pa se po pomoč zateče izključno takrat, kadar druge možnosti ne pozna…

 

Kaj počneš s tem, ko mu (kljub temu, da tvojo /in ne samo tvoje/ pomoč zavrača) VSILJUJEŠ LASTNO željo, namero… ki je s TVOJEGA zornega kota celo samoumevna, normalna, pravilna, pa čeprav NI takšna z zornega kota tistega, kateremu vsiljuješ?!

 

Kadar SEM do nekoga UVIDEVEN, takrat sem uvideven tudi do njegovih odločitev, mnenj, ravnanj, in JIH UPOŠTEVAM. S tem pa, ko VSILJUJEM svoje mnenje, NE morem biti uvideven!

 

Kadar nekoga SPOŠTUJEM, takrat sledim njegovim besedam in ravnanjem, ne samo da jih UPOŠTEVAM, pač pa se skušam po njih tudi ravnati! Potemtakem – kadar VSILJUJEM svoje mnenje, takrat NE morem spoštovati!

 

Kadar imam-nekoga-rad, takrat ga SPREJEMAM TAKŠNEGA KAKRŠEN JE,  sem do takšnega UVIDEVEN in SPOŠTLJIV! Kadar pričakujem, da bo nekdo PO MOJE ravnal, takrat pričakujem, da bo SEBE ZANIKAL, se spremenil v nek NE-jaz, in to samo zaradi tega, da bo MENI postal sprejemljiv, všečen! Pomeni, da kadar VSILJUJEM SVOJE mnenje, takrat izkazujem uvidevnost, spoštovanje, imam-rad do SEBE!

 

In je, v takšnih primerih, »lepo« slišati ne-želim-vsiljevati, sočasno pa prav vsiljevanje doživljati.

Lepo je, zares, prepoznati potrebo po pomoči, lepo je izkazati pripravljenost za pomagati, a je predvsem lepo to, da poznaš mejo med dobronamernostjo, uvidevnostjo, spoštovanjem, imam-te-rad na eni strani, in nadležnostjo, ne-uvidevnostjo, ne-spoštovanjem, ne-imam-te-rad na drugi.

 

Vem, večini je nemoč razumeti, čemu trdim, da je njihov imam-te-rad/a dejanski imam-rad/a-sebe (in ugodja, do katerih ZASE prek drugega dospevam), pa ne dvomim v to, da bo kot nerazumljen ostal tudi ta zapis, vendar – nisem čarovnik, da bi iz nedojemljivih dojemljivost vzbudil.