Ni
bolj zgovornega stanja, kot je
iskrenost. Iskrenost je spontanost, je tisti na-prvo-žogo. In s to spontanostjo
ne izkazuješ samo svojih (miselnih) ne/zmožnosti, pač pa tudi ne/poznavanje
dejstev, resnice.
Vse
tisto moram-vzeti-čas-za-razmislek je, večinoma, iskanje SEBI, NE resnici,
sprejemljivih rešitev. In, ker je to iskanje osnovano s sebičnimi interesi,
tudi njegovi odgovori ne morejo biti v prid resnice.
Zanimivo,
kako vsi trdijo, da so-iskreni, kako se-zavzemajo-za-resnico, obenem pa resnica
med njimi niti najmanjših možnosti nima, za to, da bi bila upoštevana, kaj šele
za to, da bi se po njej ravnali.
NE, ni
treba laži ponavljati (da postane »resnica«), v okolju, ki funkcionira z lažmi,
je laž nemudoma sprejeta. Z resnico pa je »malo« drugače, včasih stoletja
potrebuje, da jo začnejo vsaj omenjati, denimo v učnem programu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar