Kar
je kupovati, do tega mi ni,
težko
grem celo v trgovino,
a kar
se ponuja zato, da greni,
pošiljam
direkt v materino!
Pa ni
mi v imetju bogastva živet,
se
raje zaklenem v svoj mali svet.
torek, 30. september 2025
Neljubost…
Nikdar
nisem kupil, ne podkupoval,
nikdar,
še za hipec, se nisem prodal,
pa ni
mi ljub svet nekih daj-dam uslug,
svet vseh
prostitutov, svet raznih vlačug.
In ni jih malo…
Ko
kreneš hoditi,
je
moč pogrešiti,
na
vsakem koraku je nek preizkus,
a
komur svinjanje
je
delo vsakdanje,
zasluži
si jezo, zasluži si gnus!
Tiktak…
Čas
nič ne zdravi, ne odpravi,
le na
ramena naloži,
in –
če je kaj soli v glavi,
nazaj
se prav nič ne vrti…
V svojem svoj…
Ne
štejem svojega imetja
v
podobah svétega denarja,
v
meni so poljane cvetja,
v
meni zna nebeška zarja,
in ni
mi vrednosti iskati,
da
polnil sklede bi praznine,
kar
mi je vedeti in znati,
dovolj
je, pa da lêt mi šine…
Ne
štejem svojega imetja
v
podobah svétega ničesa,
v
meni ptica zna do petja,
v
meni zmorejo čudesa,
in ni
mi v blato se podati,
da tam
laži bi maske zrl,
če
zmogel stati sem, obstati,
bom
svoj v svojem še umrl!
Vsaj nekaj…
Dokler
je smisel v iskati,
dotlej
naj mi korak živi,
dotlej
naj gre moči nabrati,
čeprav
ničesar najti ni…
K miru…
Ni mi
do tega, da v obseg nabiram,
ljubše
mi izbrano, pa čeprav v drobir,
naj
za goro bo ničevja, z njim ne profitiram,
z
redkimi pa, brez očitkov, najdem si nek mir…
Nič več…
Nikoli
nisem padal na lepe oči, le na lepe duše. No, vsaj na tiste, za katere sem
mislil, da so lepe. In sem potreboval čas, da sem se naučil obstati na nogah…
Bi bilo bolje…
V
povprečnem gospodinjstvu vsak teden vržejo v smeti dva kilograma še uporabne
hrane. Bi bilo bolje, ko bi vsak teden vrgli v smeti dve povprečni
gospodinjstvi!
Ko ne gre…
Naj
se še tako mirim s seboj, do »notranjega spokoja« ne morem. Preveč so mi
uničili, da bi odpuščal, preveč uničujejo, da ne bi videl.
Kotlogram…
Vrag
z nebes se veseli
(bog
brez upa je ostal,
pa v
neznano se podal):
vse
po žveplu mi diši!
Kontragram…
Že
Menart pisal je o tem,
pa
jaz samo povem:
edina
kontra cepcem je
ko
pot pod rušo gre…
Nemogoče!
Kako
bi jih krivil, ko pa so skrivljeni, kako bi jih blatil, ko pa jih iz blata
videt ni?!
Nevedgram…
Ne,
nisem dobil kar sem iskal!
Iskal
sem Dobro in Pošteno!
Ko
vedel bi, kam sem pognal,
bi
šel v nenaseljeno…
ponedeljek, 29. september 2025
Ni večjih razlik…
Kadar
en bedak odloča, je tiranija. Kadar odločajo vsi, je anarhija. Kadar odločajo
samo naši je demokratično tiranstvo. Potemtakem nekih večjih razlik ni, ob
skupnem imenovalcu – bebavosti!
Vragogram…
V
večnost bi rajsko želeli dospeti,
nevredni
trenutka, nevredni neba,
a
bogu ni želje še v drugo trpeti,
pa bo
jim dovolil le pot do – peklá!
Bajbajgram…
Laži
je na pretek, povsod,
jih
treba ni iskat,
neumnosti
je pot zablod
garant
za v nepovrat…
Rogogram…
Ujel
sem čas, za rep samo,
kakor
se sploh ne sme,
obrnil
k meni je glavó
in
dal me na rogé…
Pridnogram…
Brez
dela ni jela, a delo smrdi,
še
zlasti, ker pridnost utruja,
so
sila mikavne vse lažje poti,
nikdar
jih iskat ne zamuja…
Moja osica…
Skrbi
za pestritev časa, in to dobro skrbi, pa z olajšanjem občutim sleherno
odpravitev nekega dela…
Pomivanje
posode, pripravljanje obroka, ma, karkoli – ničesar mi ni moč v enem opraviti,
brez prekinitev, vedno njene želje posegajo vmes, in včeraj…
Že
nekajkrat sem prekinil s pomivanjem posode, ko zaslišim, da želi jabolko.
Na
pultu je, vzemi ga.
Ne,
tistega na drevesu bi rada.
Tega,
ki je na pultu, sem včeraj ubral, popolnoma enako je tistim na drevesu.
Ne,
tistega na drevesu bi…
Dobro,
znova umij in obriši roki, preobuj se pa – hajd na breg…
Dve
sem utrgal, lepi, veliki, sladki. Drugačni tudi biti ne moreta, ko se tako
svetita v kričeče rdeči svoji zrelosti…
Bila
je vesela, ko ju je dobila, vendar… od včeraj, pa do danes, se je njena želja
izkazala tako, da – mejduš, še osa bi večji ugriz naredila!
Oh, ljubezen vsakdanja…
Kadar
so zaljubljeni, komaj dočakajo trenutke, ki jih družno preživijo. Kadar imajo
običajno »radi«, komaj čakajo na njihov vsak-po-svoje…
Med črkami…
Ko
vzel mi bo besedo, ko vzel mi bo pisalo,
vzel
mi bo, do konca, vse, kar sem sploh kdaj imel,
takrat
mi bo čakanje na konec le ostalo,
in
up, da v črki neki bom za hip ostati smel…
Za hrbtom živim…
Kar
up prinese, čas lovi,
in,
slej ko prej, ujame,
še
malo mu zabavno ni
kadar
z neba ne sname,
pa
pridno snema, mar mu ni
za
želje vse svetleče,
ker
le tako, bojda, uči,
da v
nič, za hrbet meče…
Ko bom velik, bom bogat…
Denar
obstaja tudi zato, tako vsaj kaže, da tudi tisti, ki niso zmožni iz sebe
dajati, lahko z delom do nekih vrednosti dospejo.
Žal
niso izumili takšnih vrednosti, ki bi bile vrednejše od samega denarja, a bi
jih bilo, kljub temu, moč kupiti.
Na
srečo kamenodobni o tem ničesar ne vedo. In je moč v »bogastvu« revščino
zreti.
Drag »šport«…
Ni ga
čez udobje mirne vesti. Ko veš, da nikomur ničesar nisi vzel, da ti nihče
imetega ne more oporekati. Ko veš, da nisi hotel škodovati, pač pa si se raje
kot oškodovan znašel. Ko smeš v vsake oči pogledati, a si dovoljuješ, da v
večini ničesar vrednega ne vidiš.
»Lažji«gram…
Meni
je lažje, moja pravila,
pa si
ubiram skoz govno poti.
Govnu
je težje, vleče ga sila,
pa mu
drugam, kot v pozabo, sploh ni…
Srečogram…
Ne
vem, ne vem, ničesar ne vem,
ničesar
ne vem, ničesar ne znam,
pa
kaže, da sreči zahvalit se smem,
za
vse, kar za hrbtom pokazat imam…
Progresgram…
Na
vzhodu svetloba se s soncem poraja,
da bi
na zahodu tonila v temó,
ničevost
hlastava prav tja se podaja,
kjer
lépo vse se skazi v grdó…
Muuugram…
Nič
niso pota prava, svéta,
kjer
bik poganja iz teleta,
in
kjer je slednja krava jamstvo,
da
mukajoče bo zanamstvo…
Gnusogram…
Kjer
svinjarija je doma,
in
kjer sebičnost se podaja,
tam
naj veselo se ima,
ko v
lastnem smradu se razkraja!
Ljubogram…
Ljubiti
je stvar, ki se níkdar ne splača,
tam,
kjer sebičnost ima sebe rada,
in
tam, kjer iz cveta izkaže se kača,
ki
laž in hinavščino zlahka obvlada.
Viškogram…
Imajo
se za nekaj več,
in ženejo
se v žretje,
a –
ko bi jih odgnalo preč,
povsod
bilo bi cvetje!
Hamhamgram…
Vrhovi
so redki, in njih je nebo,
medtem
ko ostalo – v nižave!
A
zdaj svet obrnil se je na glavó,
so ga
zatemnile podobe hlastave…
Nenehno…
Vsa
(nagonska) pamet je izključno za vrtenje vsega obstoječega v kroge, s tem, da
se z razvojem tehnologije veča moč »orodij«, pa krogom ni drugam kot navzdol…
nedelja, 28. september 2025
Boš, vsekakor boš…
Slišal
sem, da – ko se bom povsem zmanjšal, da bom spet mali, in tako star, da bom
kmalu umrl, bo ona pazila name, mi pomagala…
Najprej
sem se nasmejal, glasno, nato ji povedal, da je lepo od nje, ker tako razmišlja…
Dve
stvari sem zamolčal. Da jo bom, verjetno, prehitel, pa šila in kopita pospravil,
preden bo dovolj velika, da bi jo s seboj obremenjeval (česar tako in tako ne
bi želel početi). In tudi o tem nisem črhnil, da sem nekaj podobnega že slišal,
a je le še v zraku ostalo, tako, kakor vsemu zračnemu pristaja.
(Ne)redogram…
Prav
rad verjel bi v pravni red,
ko ne
bi bil zgolj zven besed,
ko ne
bi vodil v vrh sveta
prav
tistega, ki rad svinja…
Biogram…
Na
svetu so črvi, na svetu so ptice,
za
prve je ritje, za druge pa let,
pa
črvom ni dano v nebeške stezice,
in
ptici je dano na tleh le umret…
Graditeljska…
Podal
sem se graditi svet,
da
lepšega bi zrl,
a
kaj, se skazal je preklet,
pa bi
ga kar podrl…
Dejstvo…
Kadar
so najpomembnejši organi sredi telesa, takrat dejansko ne moreš videti dlje,
kot do lastne riti…
Ne-skromnost…
Obstajata
dve temeljni vrsti ne-skromnosti – tista obča, ničeva, ki se, v podobah večne
lakote, kot prekletstvo izkazuje, in ne-skromnost tvornosti, posameznikov, ki
skušajo boljšati Svet.
Ko bi
se Tesla s prvo izkazoval…
(Ob)robna…
Tako
hodijo po robu, da bi bilo dobro, ko bi bil Svet ploščat, pa – malo močnejši
piš, in že gre ravnotežje k vragu…
Saj bo…
Ko ti
pobijejo nek up, v novega poženeš, češ – saj bo bolje, vendar tam, kjer upe
pobijajo, bolje biti ne more. Vsaj tam ne, kjer je glava še za nekaj drugega,
ne samo za to, da usta nosi.
Spokoj…
Na
svetu vselej se godi,
da
Slabo žetev žanje,
pa
dušni mir le tam živi,
kjer
je – brezvestno stanje!
V naslednjem…
V
naslednjem življenju dospem do nirvane:
ničesar
ne bo, da bi znalo motiti,
za
nič se ne bo mi potrebno truditi,
le v
miru ležal bom sred temne poljane…
Ko pa ne gre…
Poznam
jih nekaj, ki meditirajo. Da bi dospeli do »notranjega miru«. In – že se jim
kaže, da bodo, ko se želodec oglasi…
Brez dežja…
Pravijo, da ni res, da
brez dežja ni sonca. V puščavi. In pravijo, da jim nenehno sije. V puščavi…
Treskgram…
Ko
pamet se v svet poda,
po
svoje da počenja,
ji
prizadevnost jenja
šele
ko trešči v trda tla…
Zverogram…
Podal
bi se v lepši svet,
a ni
ga, ni, nikjer,
odkar
se šla na dve povzpet
je
običajna zver!
(Ne)glavogram…
Najpomembnejša
razlika,
tista
vrednosti res prave:
mar
si iskra, ki svetlika,
ali
običaj brez glave!
Upogram…
Če
upu spišem epigram:
kjerkoli
že sem ga iskal,
povsod
me, gnidež, je izdal,
pa le
v besedah ga poznam…
Telegram…
Ko
res modrost prinašala bi leta,
in
neke skušnje, ki jih čas prinaša,
ko
bije, ko ne prizanaša…
bi
upati bilo v teleta!
sobota, 27. september 2025
Mojgram…
Nisem
od tu, sem delec vesolja,
sodim
v širjave, kjer up ne zastane,
kjer
ni sebičnosti, v smrad zasejane,
in
Soncu vselej v jutra je volja…
Pamgram…
Pamet
vselej je vedoča,
no, z
jezika zagotovo,
pa,
ko se poda na novo,
ji je
njena vednost žgoča…
Vrednogram…
Veter
krene, prav besneče,
pa vrednote
vse razmeče,
da,
ko huda ujma mine,
ni
ničesar, le praznine…
Psogram…
V
izložbi lep je kos mesa,
z zunanje
okenske strani,
ob
psu le pes, in drugi psi,
v
željah letijo do neba…
Častgram…
Ne
izkazuje se v poplavi,
pa čast
zato je vredna,
ker
se nikoli ne odpravi
med
bitja neka bedna…
Puhlogram…
Spoštovati
slednjo rit
zna o
dvojem govorit:
da je
biti rit vsakdanje,
in
neznanka spoštovanje!
Potgram…
Ničesar,
kar sem kdaj počel,
ne bom
obžaloval,
ker –
bi obžalovati le to smel,
da
sem se sploh podal.
Epikagram…
Vsak
epigram je majhen ep,
le da
odmerjen je na grame,
da,
preden mine, se odvzame,
da ne
bi videl, kdor je slep…
Vztrajnogram…
Mi, k
sreči, čvrst želodec služi,
v nasprotnem
zdavnaj bi umrl,
od
vsega, kar sem požrl
v tej
živetveni mlakuži!
Snetogram…
Ne,
ni znorel ta svet,
od nekdaj
nor obstaja,
le
zdaj, z verige snet,
se v
rajanje podaja…
Kokogram…
Vsako
pišče je učeče,
pa,
če je vsaj malo sreče,
ko
raztegne se v zrak,
zna
svoj zračen kokodak…
Plevel…
Za
plevel imamo rastje, ki dobesedno povsod poganja, in bliskovito zaseda prostor,
z namenom, da vse ostalo zaduši.
Najbolj
mu ustrezajo demokratične okoliščine.
Bip-bip, pozor, pozor…
Današnje
preizkušanje občega obveščanja o nevarnosti je minilo povsem po mojem okusu,
telefon je namreč – ostal nem! Nobenega zvočnega ali besednega vdora v mir
dneva…
Kar zadeva
mene, lahko razvijalci programa, njegovi upravitelji in izvajalci ostanejo pri
izkazani učinkovitosti, me ne bi prav nič motilo.
Ne, ne solim…
Le
kdo sem jaz, da bi drugim »pamet solil«?!
Le
kdo sem jaz, da bi jih učil kako je potrebno?!
Le
kdo sem jaz, da bi se po meni ravnali?!
Nisem,
nisem ta »kdo«, nasprotno, vselej sem svojskosti spodbujal, jih podpiral, jih
vzpodbujal, kakopak, v kolikor jim ni bilo madežnih podob in ravnanj očitati,
pa si tudi sedaj ne bi drznil niti domnevati, da bi kdorkoli moral, in to
zaradi mene, po ne-svojem. Itak tega zmožen ni, itak bi to bilo neizvedljivo,
le…
Če
smo že v »demokraciji«, pa tudi ko ne bi bili, svoje mnenje pa imam, in sem ga
vselej imel, četudi je drugačno od občega, pa mu nasprotuje, in – če že imam
mnenje, potem je, bržčas, prav, da mu živeti pustim, in verjetno ni napačno, da
celo do besed dospe. Mislim – če vsakdo sme…
Nikogar
ne učim. Učiteljevanje me nikoli ni mikalo, dvomim, da bi me utegnilo. Je pa
res, da o napačnem pripovedujem, in o tistem pravilnem, kakršno bi moralo biti,
da bi bilo utemeljeno uporabljati besede, kakršne so poštenost, dobrota,
človečnost. In to počnem radi lastne vesti, ki v svojem strinjanju, kar molk,
ne nazadnje, je, ne bi bila zadovoljna, in radi domneve, majhne, blede, plahe,
da, morda, kdo ve, pripomorem k drugačnemu. Nekoč, nekoč, nekoč, ki ga, po vsej
verjetnosti, nikoli ne bo…
Ne,
ne solim, ne učim, ne pričakujem, ne terjam. Doslej sem bil dober zgolj za to,
da sem »vedočim« njih zgrešena dospetja odpravljal, in jim do upanj pomagal,
kadar se jim je tako zahotelo, pa še ob tem sem ugotovil, da bi bilo bolje, ko
ne bi…
Brozga pa teče…
Bolj
kot so skromni, v glavah, posledično v dušah in zmožnostih, več želijo. Na prvi
pogled je takšno stanje nerazumljivo, skregano z dejstvi, a je zares povsem
drugače kajti – ko je kozarec do vrha poln, takrat se vsaka kapljica prelije,
in odnaša, bolj kot prinese, kadar pa je prazen, celo brez dna, takrat se
napiti ne more…
Če te
ne opazim v tvoji neopazni nič-posebnosti, bom, morda, opazil perje, s katerim
se skušaš okititi. Resda tebe še vedno ne bom videl, vsaj drugače ne, kot v podobi
nekega stojala, na katero perje obešaš, pa mi bo pogled, morda, samo do perja
dospel, vendar – ker ga je moč vsepovsod videti, mi tudi ono nekega zanimanja
ne bo vzbudilo, kaj šele da bi mi o neki vrednosti, svoji, govorilo…
Različne
podobe obstajajo v Naravi, med njimi so tudi neke napihovalke, denimo ribe,
žabe, ampak – bolj kot se napihnejo, več je samo zraka v njih, na koncu
ugotoviš, da prevladuje. Še huje, da, z izjemo zraka, drugega niti opaziti ni…
Pij
malo, pij dobro. Zanje ne velja. Za dobro se je treba potruditi, pravzaprav
moraš najprej sploh vedeti, kaj to je. Pa je bolje veliko, in brozge…
petek, 26. september 2025
Jutro je vzelo…
Besede
sem sanjal.
So v
noč me peljale,
v papir
so se tkale,
a sem
jih odklanjal,
češ –
jih bom raje z jutrom lovil…
Nenehne,
in vztrajne,
povprek
so hitele,
kot
vrelec so vrele,
nemirnost
pa vanje,
pa
sem prav zato jih podil…
Bo
jutro pisalo!
A se
ne izide,
če ni
ti ko pride,
jih z
jutrom nič več ni ostalo…
Skozi okno…
Skorajda
žal mi je, ker sem okna pomil, se je sivina z njih na nebo preselila…
Dnevom
se je začelo muditi, še malo, pa bodo že z jutri bežali, v temo. Kot da je že
tako ne bi bilo dovolj. In lila bo, lila, na vse konce in kraje, pa jo bom
gnal, da mi zamračenega še bolj ne zamrači. In mraz – že se je v hladu prikazal,
da bi poganjajočemu upanja vzel…
Še
malo, pa se bo začela tudi božično-novoletna norija, bolj kot ne sama sebi
namenjena. In neki puhlosti, ki bi se polnila, in nekemu norenju, kateremu je
vsakdanjost tako zadovoljna, da komaj čaka, da zaživi še bolj. In nekim
besedam, ki skozi zrak frčijo, želeč same od sebe, ne da bi zares menile, kaj
šele, da bi se v uresničevanje podale…
Nebo
je sivo. Nabira solze. Ne bom oken odpiral…
Želje…
Rado
se pripeti, da se uresniči tisto, česar nisi želel, dočim se je za želeno
potrebno potruditi. Če drugega ne, je potrebno čakati na izpolnitev, pa še
takrat, ko dočakaš, se izpolnjeno zna razvodeniti…
Na
izpolnjeni se rojeva nova želja, in tudi takrat, ko do svojega samo-še-to
dospe, ne zna odnehati. Bojda so tako narejene, da nemir vnašajo, le-ta pa je
prevečkrat edino, kar je v nekem živetju moč opaziti, pa…
Če že
morajo obstajati, bi bilo dobro, ko bi bile dozirane iz nekakšnega krmilnika,
ob katerem kljun neko večnost potrebuje, preden mu ga uspe sprazniti. Ali pa…
ko bi bilo že ob rojstvu zastavljeno po načelu zlate ribice: tri bodo
izpolnjene, pri čemer že to, da jih več želiš, za prvo šteje…
Itak
pravijo, da je skromnost hvalevredna zadeva.
Hudič...
Je
hudič, kadar zamisli ne najdeš, vendar – včasih niti do misli ne dospem, kako
bi šele kaj za njo pričakoval?!
In sem preživel…
Popoldne sem se namenil najprej pospraviti zgoraj, nato pa…
Sem pospravil, sesal, brisal, drgnil, celo okna so, vključno s tistimi na verandi, pomita. Po ohoho-in-še-dlje času. Nato pa…
Tehnika in jaz, ne, nisva v najboljših odnosih. Res je, pri marsičem mi pomaga, vendar – čim manj je nekaterih stikal in kablov, čim manj je nekaterih možnih »operacij«, raje jo imam. Pa mi že preprosta zadeva, kot je, na primer, montaža in zagon računalnika, mozolje poraja. In danes sem se prav tega lotil, po pospravljanju, glede na to, da jutri Malo pride, in se ob njej ne bi s tem pečal, obenem pa so za oktober posodobljene programe napovedali (zaradi tega sem tudi moral odsloviti svojo računalniško starino), pa je bolje, da pravočasno uredim. Kakorkoli že…
Dve uri sem se pečal s tem, me je vmes mikalo, da bi k vragu poslal, a sem vztrajal. In se je zapletlo že na samem začetku, ko me je računalnik povprašal – po geslu! Bentiš, komaj sva se srečala, ti bi pa že geslo rad?! K sreči sem od prodajalca zvedel, kaj je vpisal kot geslo, ko je namestil program vanj, vendar – »geslo je poteklo«. Da, kdo mi je kriv, da sem toliko časa čakal z zagonom računalnika…
Kar nekaj časa je trajalo, preden sem ga uspel prepričati, da me je z okenca, želečega gesla, spustil do okenca »novo geslo«, nato tudi »potrditev gesla«, pa da sem zagnal zadevo, potem pa – hudika, kot da ne bi še dopoldne delal z računalnikom, vse nekaj novega, vse raziskuj in ugotovij, da se prebiješ skozi barikade…
Uspelo mi je. Zdaj deluje. Računalnik sicer malo dvomljivo gledam, ker je za polovico manjši od starega, a krepko zmogljivejši in hitrejši, dočim se moram na zaslon še navaditi, je enkrat od prejšnjega, pa po lunasto »zavit«, »upognjen«, da srečo hvalim, ker niso okroglega naredili, pa da bi se krog njega moral vrteti, med pisanjem, le… tako veliko se vse kaže, da razmišljam, če bi očala. opustil!
Nekoč si je tisto »enoto« za zgoščenko odpiral s stikalom, pozneje so se stikalo umaknili, in je pritisk na vratca zadoščal, da se je le-ta odprla, pri tem računalniku pa – ni stikala, kakopak, a tudi na pritisk se ne odziva, če potrebujem ustrezno zgoščenko vstaviti, da tiskalnik aktiviram, med iskanjem ustreznih ukazov v istem programu, sem pa, zaenkrat vsaj, obupal. Bom že, ko bom znova sam, se bom igračkal s tem, v najslabšem primeru pa stopil k prodajalcu, da mi skrivnost razkrije…
Vse ostalo preskušeno, vse deluje, tudi e-pošta aktivirana… in me je na njej pričakalo prijetno sporočilo, da v založbi s svojimi pogodbami nisem ujezil, da bo oblikovalka v novembru, ko zaključi s tekočimi obveznostmi, začela s postavitvijo strani, in z ostalim oblikovanjem, skratka – gremo jadrno naprej…
Radovednost budeče…
Ko
zaznavam kako obča bebavost razmišlja in »razumeva«… mejduš, da bi želel
dospeti do ugotovitve tega kako »moja« Tisa in Tar gledata in vidita, »poznata«,
»razumeta«! Mislim – nekaj malega že vem o tem, pa ju ravno za mnenja, vsaj
povprek ne, ne sprašujem, a kljub temu…
Nikoli, nikoli, nikoli…
V
zadnjih časih je moč slišati o tem, da bodo naprave, neka »umetna inteligenca«,
nekoč v celoti samostojno opravljale dela, malodane vsa, razen…
Da,
dan, dva nazaj, sem slišal, da ne bodo mogle nadomestiti nekih ročnih del,
denimo, da nikoli ne bodo mogle – lepiti ploščic. Hm, izjemno »pametno«
mišljenje, glede tega, da so že številna ročna dela prevzeli stroji, in glede
tega, da pri teh ročnih delih ničesar drugega ni potrebnega, kot
naučiti-se-izvajati, potem pa vse, bolj kot ne, rutinsko poteka, pa – če zna
stroj sestavljati avtomobil, če zna, ne nazadnje, seštevati in odštevati, čemu,
za vraga, tudi ploščic ne bi zmogel lepiti?! Samo ustrezen program potrebuje,
ustreznih znanj se mora »naučiti«, pa bo lepil, kot za stavo…
Moti
me, in to sila, govoričenje o umetni inteligenci, ker gre zgolj za umetno
pamet, vendar – če ves svet »ve«, potem bo najbrž držalo, čeprav…
Ko bi
vedel, ta svet, tudi to, da inteligenca NI samo neka podoba mišljenja, pač pa
JE TUDI podoba ČUSTVOVANJ, JE SEŠTEVEK OBOJEGA, potem bi, morda – ne bil tako
ne-umen, kot je…
Čustvovanja,
pri inteligenci?! Daj no daj…
DA,
tudi čustvovanja, velikokrat celo temelj, VODILO določenega razmišljanja,
posledično tudi odločanja, ravnanja! Povsem banalen primer zapišem…
Denimo
neko suženjstvo, ali nek »aparthajd«. Ne samo med sužnji, ali med zatiranimi
temnopoltimi, tudi med pripadniki »bele rase« so bili POSAMEZNIKI, ki so se
temu upirali, se zoperstavljali, še več, se izpostavljali, lastna življenja tvegali,
za to, da bi spremenili, da bi odpravili krivice!
Absolutna
večina »belih« je bila tiho. Čemu ne bi, bila, ko pa ji je prijalo imeti
nekoga, ki bo zanjo delal, ki ji bo stregel, ne bo gneče na avtobusu počenjal…
čemu ne bi bila tiho, ko pa je na račun drugega do lastnega ugodja dospevala?!
Med vsemi »dobrimi«, »poštenimi« in »človečnimi«, kakopak. Obenem pa – »nihče
pameten ne bo v osje gnezdo drezal«…
Omenjene
posameznike je »gnalo« razumevanje sveta, gnalo jih je njihovo zavedanje o tem,
da neko izkoriščanje, dolgoročno gledano, ne more voditi do zadovoljstva in
izhajajočega miru, pač pa, nasprotno, v konflikte vodi, obenem pa jih je »gnalo«
OBČUTENJE KRIVICE, »gnala« jih je bolečina, katero so doživljali ob stanju,
sredi katerega so živeli. In tega občutenja krivice niso mogli drugače
zaznavati, kot v podobi – bolečine. Ko pa se počutiš boleče… takrat je, bržčas,
moč govoriti o čustvovanju!
Pravijo,
tisti, ki »vedo«, da je razum-hladen, dočim so čustva-topla, celo to pravijo,
da se tepeta med seboj. Lepo bi bilo, ko bi najprej karkoli vedeli o razumu, pa
tudi o čustvovanjih, kajti…
Tudi
razumen VE, da se ni pametno podati-v-osje-gnezdo, se ZAVEDA tega, da s takšnim
podajanjem SEBI SLABŠA, utegne lastno življenje celo OGROŽATI, neposredno
ogrožati, in se, posledično, zaveda tega, da bi bilo zanj bolje, ko se ne bi
vmešaval, vendar – prav čustvovanja mu ne dajo miru, mu NE dopuščajo, da bi
stal ob strani in le opazoval! Čustvovanja, temelječa na »malček« drugačnem
pojmovanju sveta, na »malček« drugačnem vrednotenju, kot je obče, kateremu so
vrednosti stanovanje, avtomobil, polna denarnica… skratka LASTEN želodec! Zna,
razumen, določene zadeve imeti raje kot – sebe! Česar pa občost ni zmožna
izkazati…
Kakorkoli
– že pri sedanji »umetni inteligenci« ne vidim drugega, kot izključno zmožnost
delovanja ZNOTRAJ SPROGRAMIRANEGA (razum, v svojem mišljenju, meja NE pozna, se
ne pusti programirati!), potemtakem NE vidim neke možnosti, da bi na temelju
spoznanega nekaj novega odkrival, kaj šele, da bi zaznal vsaj trohico nekih
čustvovanj, in močno dvomim v to, da bi lahko neka mehanika, sestavljena iz
kovinskih, plastičnih, kaj vem kakšnih materialov, zmogla do čustev dospeti!
Da, lahko neki igrački, denimo otroški, vstaviš in smeh, in jok, in ne vem česa
vsega ne, pa na razna stikala, ali senzorje, taisto povežeš, vendar s tem ta
igračka še vedno ni zmožna čustvovati…
Še za
kanček se povrnem k hladnemu-razumu in toplemu-čustvovanju…
Kadar
razum UPOŠTEVA potrebe, želje, stiske nekih drugih, takrat menim, da mu nikakor
ni moč hladnosti pripisovati. Kadar sprejema odločitve, ki zmorejo biti
neugodne za posamičnosti, in tudi za sebe, a koristijo celoti, takrat jih ne
sprejema z veseljem, pač pa z bolestjo, pa mu tudi ni moč dejati, da se kot
hladen izkazuje, obenem pa…
Koliko
topline je v, denimo, neki jezi, zameri, odklanjanju, maščevalnosti,
neuvidevnosti, da ne zapišem besede sovraštvo?! Ne vem, če je pri tovrstnih
čustvovanjih moč o čemerkoli drugem govoriti, kot o – hladu!
Da,
naprava lahko »ponori«, »zbezlja«, začne, zaradi neke napake, takšne ali
drugačne, po-svoje-početi, se, skratka, izkazovati natanko tako, kakor se
sleherna pamet zmore, a da bi dospela do tega, da bi sama, brez vodenja in
nadzora, zahtevnejše zadeve urejala, jih izvajala… ne, nikakor in nikoli! Do
lepljenja ploščic že še, naprej pa samo v slabo…
Raje diham
Svet se
rad obrača,
kakor
se mu zdi,
gleda,
kaj se splača
in kaj
vredno ni…
Vsakdo
mi predava,
ker
živet ne znam,
meni
duša plava,
Soncu
jo predam…
Vsi mi
govorijo,
da za
drug sem svet,
dnevi
jim bežijo
v kup
praznih besed…
Vsi bi
mi ravnali,
drug za
drugim, dan,
ko bi
vsaj poznali
pot do
lastnih sanj…
Avto,
stanovanje,
kupček,
vsaj, zlata,
služba,
hrana, spanje,
še kak
up z neba…
Jaz pa
raje diham,
Soncu
se smejim,
v svoj
svet jo popiham,
v njem
pa poletim…
Vsi mi
govorijo,
da za
drug sem svet,
dnevi
jim bežijo
v kup
praznih besed…
Vsi bi
mi ravnali,
drug za
drugim, dan,
ko bi
vsaj poznali
pot do
lastnih sanj…
Za boleč okras
Zdaj
ves dan je še pred mano,
ne mudi
se, pa sedim,
vse,
kar mora, pride samo,
vse
ostalo
pa za
šalo,
brez
težave, uredim…
Cigareta
dim izpuha,
kava
srk svoj naredi,
marsikaj
se v mislih kuha,
kar
obstane
rado
plane,
se v
konkretno spremeni…
Se tako
odvija,
kakor
potok teče,
prava
parodija,
kar
počenja čas,
upe
raznorazne
pred
korake meče,
običajno
prazne,
za
boleč okras…
Ura
teče prek ramena,
za
menoj preveč vsega,
nova
vselej so bremena,
stare
sanje
pa
vsakdanje,
njihov
up z menoj konča…
Spet
povlečem, izgoreva,
kave
skorajda več ni,
Sonce
prav nič ne okleva,
mi s
svetlobo
polni
sobo,
v
sanjah zvezde mi gasi…
Se tako
odvija,
kakor
potok teče,
prava
parodija,
kar
počenja čas,
upe
raznorazne
pred
korake meče,
običajno
prazne,
za
boleč okras…
Ideali
Ma,
pusti silne ideale!
Še
preden v popkih se razprejo,
še
preden zaživeti smejo,
jih
bodo množice posrale!
Nagon
je le nagon…
Vrednote,
in pravice, praviš?!
Je
vredno, kar komplekse zdravi,
za silo
vsaj kar glad odpravi,
pa
zlahka vrednosti prebaviš!
Nagon
je le nagon…
Pravice
pa… jebeš ga, vraga,
če slep
si do sedaj živel,
spoznaval
nisi, in dojel,
potem
prav nič ti ne pomaga!
Nagon
je le nagon…
Od
nekdaj v slast gredo vse ptice.
Ker
zlahka njih meso prebavlja,
jim
limanice zver nastavlja,
požre
prav vse, tudi pravice!
Nagon
je le nagon…
Svoboda
svetla, cilj človeka?!
Eh,
dragec, kjer razum ne sveti,
brez
vajeti ne gre živeti,
svobode
les vsak sebi seka!
Nagon
je le nagon…
Ja,
res, prav bajna so zadeva,
ti,
večni, silni ideali.
So radi
njih premnogi pali,
večini
pa gredo skoz' čreva!
Nagon
je le nagon!
Ura teče
Jutro
zbuja, val za valom se gosti,
prek
obale nežno morja dlan šumlja,
in
drobir nemočen v plesu zavrti,
preden
svoj dotik povsem razda…
Pozibava
čolnič se, z vrvjo ujet,
kot da
tožnost ga ovila je v nemir,
z
valom, čez gladino, rad bi šel letet,
vleče
ga povesti modre šir…
Ura
teče, čas beži,
peša
volja prek poti,
dan iz
dneva tone v noč,
ni, kot
je bilo nekoč…
Trud
izginja v svoj zaman,
prav
izkaže se zlagan,
zateguje
hlad obroč,
ni, kot
je bilo nekoč…
Vetrič
topel se v napevu je razvnel,
bor v
sencah svojih se zaman teši,
veje
rad, kot krila lahka, bi razpel,
a nikdar
zares ne poleti…
Z
brajde zadiši, obeta se lep dan,
kava
prija, misli vsaj za hip miri,
kos
privlekel frulo svojo je na plan,
z vrha
krošnje radost zadoni…
Ženi, veter, ženi!
Prižigajo
se zvezde, lega noč,
le
nekaj nemih je ostalo,
kot da
čakale bi, v temo gredoč,
da
pripeti se jim poziv…
Tišina
pokopala je nek dan,
le za
spomin ga je še malo,
in tudi
ta odide, kmalu, stran,
kot da
nikdar ni bil sploh živ…
Nekje,
v daljavi, veter se igra,
in
kosme prek nebesa žene,
jih
razporeja, pridno jih ravna,
da
zvezde vanje bo ovil…
Še Luni
bo prekril vesel sijaj,
ne bo
več silila v mene,
ko
trudim misli odložiti v kraj,
da bi
od njih se odpočil…
Naj
žene, v noči naj zakriva,
še
tisti žarek najbolj bled,
morda
bo tema pogoltnila zadnjo sled…
Je
Luna, in vsaka zvezda, kriva,
da
misel zlepa stran ne gre,
zapisano,
povsod po nebu, njeno je ime…
Naročite se na:
Objave (Atom)