ponedeljek, 1. september 2025

Boleče, vendar…

Danes sem snel gugalnico. Nameščena je bila na ogrodje, ki ima dvojni namen – nosi nek nadstrešek, radi katerega je možna hoja po suhem, med kuhinjo in drvarnico, obenem pa drži brajdo, s katere se vse več grozdja ponuja…
 
Nekaj let je imela to gugalnico, vendar – pridno raste, tudi v težo, ogrodje pa je že staro, in…
Ko bi se zgolj gugala, v redu, morda, a med guganjem tudi poskakuje, da z njo vred poskakuje tudi to ogrodje, potemtakem tudi streha in brajda, pa se bojim realne pretnje, tega, da nek var popusti, kajti – ne samo, da bi streha in brajda treščili na tla, treščilo bi lahko tudi nanjo…
 
Ni ji bilo v veselje, to, da sem gugalnico odstranil, tudi mene boli, a vsekakor manj, kot bi me, v kolikor bi se neljubo pripetilo, pa bi jo železna cev, ali »samo« podložna deska, udarila, jo poškodovala…
 
Bova skušala preživeti, to kruto spremembo. Ne vem, morda… ne, ne, ničesar konkretnega, dokler ne ugotovim, če obstaja kakršnakoli možna rešitev nastalega…

Od načrtovanega do realizacije…

Že nekaj časa sem načrtoval ta korak, danes pa sem sotrudnicam sporočil, da se bom v prihodnjega leta maju, v okviru petnajste prireditve, poslovil od Rima raje…
 
Tako mi ostane še en natečaj, eno izbiranje gradiva, eno obveščanje, eno pisanje scenarija in uvodnika, kakorkoli, eno dodobra-zavihanje-rokavov, potem pa bom, če se mi bo še karkoli dalo, drugam preostanek moči razporedil…
 
Ni malo, petnajst let, obenem ni veliko, glede na moja pričakovanja, no, vsaj upanja, vendar – kolikor koli že je, nekaj pa sem, tudi po tem vprašanju, »družbi« dal.

Sodobnočloveška…

Križanci ne sodijo v nobeno vrsto, potemtakem tudi v človeško ne morejo!



Nič novega…

Na planetu vse je staro,
bolj kot ne samo za v šaro,
vse po vrsti maškaradno
in predvsem – odpadno!
 
Stare face in betice,
stari žulji in krivice,
starega so zla nesnice
vse po vrsti neresnice!
 
Na planetu vse vrteče
in krog riti pot do sreče,
v pozlati se ceneni
lakota živali peni!
 
Stare face in kopita,
stara glad nikoli sita,
starega so zla nesnice
vse po vrsti neresnice!
 
Vse za metlo, vse do kraja,
laž nikdar ne osvobaja,
le Razum, Resnica, Red
znajo odrešiti svet!
 
Na planetu vek do veka
trnova je pot človeka,
vse ostalo pa hiti,
da povsem ugonobi!

Blatoigra…

Do vratu in prek obraza,
še čez cokle na podplata,
enega nikjer izkaza,
ki bi skazal se – brez blata!
 
Prav po božje je krenila,
brez razmisleka, brez glave,
a sva njeno vsaj izmila
do podobe prave…
 
Zroč jo, lažje je umeti,
da se bog je šel igrati,
le – ko bi zmogel umno zreti,
bi po igri šel vse sprati!

Peklenska kazen…

Ni hujše kazni za človeka, kot da se v občim enakosti znajde!

Stvar pogleda…

Nič ob niču se izmeri,
kdo je večji, z več veljave…
Z vrha v vsej tej bedni beri
ene videt ni postave!

Popotne…

Moraš biti sila tumpast, da kreneš v Švico, končaš pa v Avstro-Ogrski…
 
Ne zaupaj vodnikom, ki še sebe nimajo kje najti!
 
Pri govedu se pot na pašo vselej konča v klavnici.
 
Seveda vedo, česa si želijo, le tega ne vedo, da želenega niso vredni.
 
Kadar si v žretje usmerjen, je dobro vedeti kaj boš, ko požreš!

Brez zaslužka…

Bojda si vsakdo zasluži končati med sebi enakimi. Takšnih, kakršen sem sam, slabih ali dobrih, ne vem, očitno ni veliko… pa bom brez zasluženega ostal!

Jesen…

Znova je jesen dospela,
krajša dan, in noč temni,
bo se v barvah razodela,
mene pa ne veseli…
 
Raje sonce in svetloba,
nisem tistih duš temine,
meni tema pot do groba,
njim spev njihove praznine…
 
Znova je jesen dospela,
ne pustim v srce ji priti,
volja mi bo dneve štela,
preden s soncem šlo bo vziti…

Med maskami…

Igralcev mrgoli. Nekateri dospejo do Oskarja, večina jih brco v rit zasluži.
 
Ni maske, ki bi iz grdega lepo naredila.
 
Raje imam pošteno, ki igra vlačugo, kot vlačugo, ki v svojo poštenost prepričuje.
 
Ko maske padajo, se resnica joče.
 
Življenje je oder, na katerega redko ne-igralec zaide.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Raje vidim, da človek razlaga žival, kot obratno.