Skozi okno…

Skorajda žal mi je, ker sem okna pomil, se je sivina z njih na nebo preselila…

 

Dnevom se je začelo muditi, še malo, pa bodo že z jutri bežali, v temo. Kot da je že tako ne bi bilo dovolj. In lila bo, lila, na vse konce in kraje, pa jo bom gnal, da mi zamračenega še bolj ne zamrači. In mraz – že se je v hladu prikazal, da bi poganjajočemu upanja vzel…

 

Še malo, pa se bo začela tudi božično-novoletna norija, bolj kot ne sama sebi namenjena. In neki puhlosti, ki bi se polnila, in nekemu norenju, kateremu je vsakdanjost tako zadovoljna, da komaj čaka, da zaživi še bolj. In nekim besedam, ki skozi zrak frčijo, želeč same od sebe, ne da bi zares menile, kaj šele, da bi se v uresničevanje podale…

 

Nebo je sivo. Nabira solze. Ne bom oken odpiral…