V
zadnjih časih je moč slišati o tem, da bodo naprave, neka »umetna inteligenca«,
nekoč v celoti samostojno opravljale dela, malodane vsa, razen…
Da,
dan, dva nazaj, sem slišal, da ne bodo mogle nadomestiti nekih ročnih del,
denimo, da nikoli ne bodo mogle – lepiti ploščic. Hm, izjemno »pametno«
mišljenje, glede tega, da so že številna ročna dela prevzeli stroji, in glede
tega, da pri teh ročnih delih ničesar drugega ni potrebnega, kot
naučiti-se-izvajati, potem pa vse, bolj kot ne, rutinsko poteka, pa – če zna
stroj sestavljati avtomobil, če zna, ne nazadnje, seštevati in odštevati, čemu,
za vraga, tudi ploščic ne bi zmogel lepiti?! Samo ustrezen program potrebuje,
ustreznih znanj se mora »naučiti«, pa bo lepil, kot za stavo…
Moti
me, in to sila, govoričenje o umetni inteligenci, ker gre zgolj za umetno
pamet, vendar – če ves svet »ve«, potem bo najbrž držalo, čeprav…
Ko bi
vedel, ta svet, tudi to, da inteligenca NI samo neka podoba mišljenja, pač pa
JE TUDI podoba ČUSTVOVANJ, JE SEŠTEVEK OBOJEGA, potem bi, morda – ne bil tako
ne-umen, kot je…
Čustvovanja,
pri inteligenci?! Daj no daj…
DA,
tudi čustvovanja, velikokrat celo temelj, VODILO določenega razmišljanja,
posledično tudi odločanja, ravnanja! Povsem banalen primer zapišem…
Denimo
neko suženjstvo, ali nek »aparthajd«. Ne samo med sužnji, ali med zatiranimi
temnopoltimi, tudi med pripadniki »bele rase« so bili POSAMEZNIKI, ki so se
temu upirali, se zoperstavljali, še več, se izpostavljali, lastna življenja tvegali,
za to, da bi spremenili, da bi odpravili krivice!
Absolutna
večina »belih« je bila tiho. Čemu ne bi, bila, ko pa ji je prijalo imeti
nekoga, ki bo zanjo delal, ki ji bo stregel, ne bo gneče na avtobusu počenjal…
čemu ne bi bila tiho, ko pa je na račun drugega do lastnega ugodja dospevala?!
Med vsemi »dobrimi«, »poštenimi« in »človečnimi«, kakopak. Obenem pa – »nihče
pameten ne bo v osje gnezdo drezal«…
Omenjene
posameznike je »gnalo« razumevanje sveta, gnalo jih je njihovo zavedanje o tem,
da neko izkoriščanje, dolgoročno gledano, ne more voditi do zadovoljstva in
izhajajočega miru, pač pa, nasprotno, v konflikte vodi, obenem pa jih je »gnalo«
OBČUTENJE KRIVICE, »gnala« jih je bolečina, katero so doživljali ob stanju,
sredi katerega so živeli. In tega občutenja krivice niso mogli drugače
zaznavati, kot v podobi – bolečine. Ko pa se počutiš boleče… takrat je, bržčas,
moč govoriti o čustvovanju!
Pravijo,
tisti, ki »vedo«, da je razum-hladen, dočim so čustva-topla, celo to pravijo,
da se tepeta med seboj. Lepo bi bilo, ko bi najprej karkoli vedeli o razumu, pa
tudi o čustvovanjih, kajti…
Tudi
razumen VE, da se ni pametno podati-v-osje-gnezdo, se ZAVEDA tega, da s takšnim
podajanjem SEBI SLABŠA, utegne lastno življenje celo OGROŽATI, neposredno
ogrožati, in se, posledično, zaveda tega, da bi bilo zanj bolje, ko se ne bi
vmešaval, vendar – prav čustvovanja mu ne dajo miru, mu NE dopuščajo, da bi
stal ob strani in le opazoval! Čustvovanja, temelječa na »malček« drugačnem
pojmovanju sveta, na »malček« drugačnem vrednotenju, kot je obče, kateremu so
vrednosti stanovanje, avtomobil, polna denarnica… skratka LASTEN želodec! Zna,
razumen, določene zadeve imeti raje kot – sebe! Česar pa občost ni zmožna
izkazati…
Kakorkoli
– že pri sedanji »umetni inteligenci« ne vidim drugega, kot izključno zmožnost
delovanja ZNOTRAJ SPROGRAMIRANEGA (razum, v svojem mišljenju, meja NE pozna, se
ne pusti programirati!), potemtakem NE vidim neke možnosti, da bi na temelju
spoznanega nekaj novega odkrival, kaj šele, da bi zaznal vsaj trohico nekih
čustvovanj, in močno dvomim v to, da bi lahko neka mehanika, sestavljena iz
kovinskih, plastičnih, kaj vem kakšnih materialov, zmogla do čustev dospeti!
Da, lahko neki igrački, denimo otroški, vstaviš in smeh, in jok, in ne vem česa
vsega ne, pa na razna stikala, ali senzorje, taisto povežeš, vendar s tem ta
igračka še vedno ni zmožna čustvovati…
Še za
kanček se povrnem k hladnemu-razumu in toplemu-čustvovanju…
Kadar
razum UPOŠTEVA potrebe, želje, stiske nekih drugih, takrat menim, da mu nikakor
ni moč hladnosti pripisovati. Kadar sprejema odločitve, ki zmorejo biti
neugodne za posamičnosti, in tudi za sebe, a koristijo celoti, takrat jih ne
sprejema z veseljem, pač pa z bolestjo, pa mu tudi ni moč dejati, da se kot
hladen izkazuje, obenem pa…
Koliko
topline je v, denimo, neki jezi, zameri, odklanjanju, maščevalnosti,
neuvidevnosti, da ne zapišem besede sovraštvo?! Ne vem, če je pri tovrstnih
čustvovanjih moč o čemerkoli drugem govoriti, kot o – hladu!
Da,
naprava lahko »ponori«, »zbezlja«, začne, zaradi neke napake, takšne ali
drugačne, po-svoje-početi, se, skratka, izkazovati natanko tako, kakor se
sleherna pamet zmore, a da bi dospela do tega, da bi sama, brez vodenja in
nadzora, zahtevnejše zadeve urejala, jih izvajala… ne, nikakor in nikoli! Do
lepljenja ploščic že še, naprej pa samo v slabo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar