Oblakec
cvetoč, da se Sonce zanj prime,
takrat,
ko se trudno spočiti želi,
ob
njem, v nedogled, prek neba neke rime,
da
pticam podobno v pesmih doni…
Se
vetrič nalahno raztresa cingljaje,
in
Luna iz kota se polno smeji,
vse
krošnje pa ritem objel je zibaje,
pod
njimi potoček radóst žubori…
Na
krilih, razpetih čez mlade vse trave,
v
iskanje skrivnosti pozabljenih dni,
se
misel hlepeče podaja v daljave,
da v
njih, kot utrinek, za hip zaživi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar