evoPOlucija

Ah, ne, saj ni tako slabo,

da tudi slabše ne bi šlo,

zazrimo z upanjem se v svet:

pod zemljo sto, na njej pa pet…

Pastirci s čredo prek puščave

(nekoč je zelenela

in setev dvakrat žela),

le tu in tam kak šopek trave…

Izginja vse pod pesek, prah,

in svet ima gnijoč zadah,

krepelo plane v boj srdit,

ko zver hiti si glad tešit…

Pastirci s čredo prek puščave

(bi bolje si postlali,

ko vedeli bi, znali),

nov krog, stare zastave…

Besni planet, nagon rohni,

kako lahko prav vse se zdi,

na nebu čudovit privid,

na glavo čaka zid kamnit…

Pastirci s čredo prek puščave

(v daljave glas uhaja,

nekoč podobe raja),

le tu in tam kak šopek trave.