Ta vražja tvornost, nenehno jo
omenjam, ampak... veliko jih je, ki zmorejo udejaniti izkop za temelje, mešati
beton, nositi opeke, jih celo zlagati, drugo na drugo, vsaj do določene višine,
ki (še) ne preti, da se bo zid sesul... in nekoliko manj jih je, ki zmorejo
hišo najprej “videti-v-glavi”, izrisati načrt, ob tem upoštevati vsa določila
statike, se ukvarjati s posebnostmi materialov, katere naj bi vgrajevali... ne
nazadnje, tudi vnaprej poskrbeti za ekonomično izrabo prostora, in za samo
ekonomičnost bivanja v hiši...
Vem, sila težko je graditi, iz dneva
v dan, od jutra do večera, nositi, dvigovati, sestavljati... in brez
graditeljev bi bili krepko manj “civilizirani”, kot smo sedaj (recimo, da smo,
vsaj glede otipljivosti, materialnih), ampak - mislim, da bi arhitekt zmogel
samemu sebi neko hišico postaviti, pomeni, da bi med številnimi votlinami vsaj
tu in tam sijala tudi kakšna hiš(k)a. Ja, kako preprosto je ugotavljati, da
delo arhitekta ni nič posebnega, vsakdo bi ga znal opravljati... danes, ko je že
načrte videl, danes, ko se je seznanil s svinčnikom in ravnilom... ampak
nekoč... nekoč je bilo vse prazno, svinčnika ni bilo, ravnila tudi ne, kaj šele
gradbenih načrtov... pomeni, da so potrebni tudi tisti, ki iz “nič” neke
vsebine porajajo, kajti - brez njih tudi tu in tam ne bi nobena hiš(k)a
sijala...
Bojiš se, baje, glede umrtja
“civilizacije”. Ne boj se, iracionalen je tvoj strah. Ni dvoma, umrla bo, pa se
lahko bojiš zgolj tega, da boš padel v zaključno fazo tega umrtja, nič kaj lepa
ne bo...
“Civilizacija”, tvorba človeka. Je
živ organizem, kakor vse ostalo na tem svetu. Ne živ na način, na kakršnega sam
“živo” poznaš, in opredeljuješ, pač pa živ tako, da ima svoje oplojevanje,
svoje rojstvo, svojo rast, svoje dozorevanje, svojo stagnacijo, razkroj,
umrtje. Nič ni večnega, na tem svetu, vsaj ne na način, da bi se enako/isto v
nedogled vleklo!
Predstavljaj si mravljišče. Tudi
mravljiščem se zgodi, da umrejo. Pa, morda, niti ne zaradi tega, ker bi hrane
zmanjkalo, še manj zaradi tega, ker bi mravljinčar ves rod pohrustal, za
malico... ne boš verjel, ampak ta mravljinčar se bistveno bolj razumno obnaša,
od človeka, in vselej del mravljega življenja pri miru pusti, da bo tudi
naslednjič imel kaj jesti, ko se bo h konkretnemu mravljišču vrnil... in tudi
mravlje se bistveno bolj razumno obnašajo, zahvaljujoč naravi, kot se obnaša
človek, čeprav...
Čeprav se tudi njim kdaj zafeclja,
in začnejo boj za enake pravice... ne glede na to, koliko posamezna doprinaša
skupnosti, ne glede na to, koliko je zmožna doprinesti, ne glede na to, koliko
je zmožna nositi breme odgovornosti za lastna početja... in se zgodi, da
delavke pobijejo matico (ali matice, kadar je naselbina večja), in vesele
vzklikajo: hura, zmagale smo, odslej bo drugače, bo bolje, nihče nas ne bo več
izkoriščal, delale bomo vse, kar se nam bo zahotelo...
Težava, ena sama: tudi, ko bi znale,
ne zmorejo. So - sterilne.
Res je, tako smo zastavljeni, da sta
pomembni tako roka, kakor tudi glava. A z glavo smem dati gol, z roko pa, baje,
ni dovoljeno. Pravzaprav je zgolj roka, v življenju, krepko premalo. In se
bojim, da smo krepko v času rok... in v času, ko so roke tudi položaje zasedle,
pa je nezadovoljstvo, vsesplošno, sicer razumljivo, nikakor pa zadostno za to,
da bi (ne)kaj boljšega sestavilo. Nenazadnje - mar niso taiste, danes
nezadovoljne roke, v preteklosti odločale in izbirale in se navduševale?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar