Videčemu je
pot sila enostavna. Velikokrat je že hodil po njej, malodane vsak korak mu je
znan, le tiste vsakodnevne spremembe mora zaznati, pa bo varno hodil...
Enostavno
mora biti, hoditi po tej poti, je razmišljal slepec. Videči mu je že velikokrat
pripovedoval o njej, sleherno malenkost si je vtisnil v spomin, dobro ve, da je
že po nekaj metrih prvi ovinek, za njim del ravnine, brez kamenja, ki bi
utegnilo spotikati... prav lepo se bo sprehoditi po tej poti, je ugotavljal,
niti palice ne potrebujem, se bom brez nje bolj sproščeno počutil...
In se je
odpravil na pot, na taisto, o kateri je velikokrat poslušal, in mu je bila
potemtakem poznana, celo dobro poznana. Pogumno je zakorakal, samo... revež, ni
vedel, da so se prav tistega dne odločili popravljati vodovodne cevi, ki so že
nekaj časa puščale, in so skopali jarek, da so do njih dospeli... in prav prek
poti so ga morali skopati, prek poti, za katero je bil slepec še kako
prepričan, da jo pozna!
Morala
zgodbe? Hm... o morali je dandanes skorajda težko govoriti, podobno tudi o uku,
a kljub temu: poskusi ta “(ne)videti” zamenjati z “(ne)imeti celovit(ega)
vpogled(a)”, ali pa z “(ne)razumeti”, in hipoma se bo prikazal odgovor na
vprašanje “kako to, da je vse slabše, kljub temu, da se k boljšemu trudimo”?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar