Čas hranjenja...

Nervozno tekajo ob ogradi, zdaj v eno smer, nato nazaj, v nedogled. Vsi, z izjemo enega, so v gruči. Tisti eden je drugačen, nima tipičnih barv, pa ga ne spustijo medse. In teka za njimi…

Če se preveč približajo drug drugemu, pride do kazanja zob, renčanja, včasih se tudi šavsanje izkaže. Zgolj da se ve, kje so meje, do kod je moč posegati v tisti »moje«…

Tekajo, vse bolj neučakano, dokler se tekanje ne spremeni v dir. Vsi hkrati stečejo proti delu ograde, pri katerem se prikaže oskrbnik. Borijo se za najboljše položaje, renčanje in šavsanje, vmes tudi kak cvilež, je vse pogostejša danost…

Oskrbnik pograbi prvi kos mesa, vrže ga prek ograde, in vsi se zapodijo, da bi ga pograbili. Uspe, seveda, le enemu, tistemu, ki je bil najhitrejši, najspretnejši, morda najbolj pretkan. Pograbi meso in se nemudoma odpravi na varno, na samo. Sledijo ostali kosi, počasi slednji dobi svojega, in zavlada mir. Vsi uživajo, nekje na samem, goltajoč mesene radosti. Mir, prelep mir, na osnovi katerega bi bilo moč sklepati, da je ograda prazna, da v njej ni zveri…

Čez nekaj časa začno prihajati na plano. Siti, zadovoljni, umirjeni. Le tu in tam se najde, ki išče naokoli, da bi pospravil dobrohotne ostanke, ki jih ostali niso bili zmožni požreti. Dobrodelno delujejo, takšni ostanki, tistim manj sitim lakoto zmanjšujejo…

Pogled v živalski vrt? Morda. Ali pa zgolj – pogled na Animalia planet.