Večina človeštva ni zmožna “zaokroževati dejstev
znotraj daljšega časovnega obdobja”, zato tudi ni zmožna prepoznavati
kazateljev, ki izkazujejo pričetek vrtenja novega (zgodovinskega) kroga...
Večina človeštva ni zmožna prepoznavanja razlik med
značajskostjo in neznačajskostjo. Pomeni, da ni zmožna prepoznavanja razlik med
etičnim in neetičnim (ravnanjem), zaradi česar je povsem samoumevno, da je tej
večini temeljno merilo ne/pravilnosti sveta - lastno počutje. To, kar “meni”
prija, je dobro, in kar mi ne, je slabo...
Taista večina sebi, prav zaradi nezmožnosti
objektivnosti, načelnosti, etičnosti... dopušča taista stališča, ravnanja,
katera drugim oporeka. In taista večina se, žal, ne zmore izkaz(ov)ati z -
razumskostjo! Prepuščena je nagonom, obračanju “po vetru”, ravnanjem, ki sodijo
v kategorijo pogojnega refleksa. In ni pomembno, če je sam “hudič” na prestolu,
dokler daje in polni želodce, bo dober, ko bo z dajanjem prenehal, bo večina
ugotavljala, da ga je “oblast pokvarila”, da je “postal” slab... čeprav je že
kot “hudič” zasedel prestol.
Taista večina potemtakem niti ni zmožna odgovornosti,
celo za lastna ravnanja ne. In ugotavlja, kako je “nekomu izkazala zaupanje”,
ta nekdo pa je zaupanje zlorabil, čeprav... je sila žalostno, kadar niti tega
ne veš, na osnovi česa bi izbiral, in, posledično, ne veš tega, koga si izbral!
In se takšno izbiranje da ponazoriti z...
Denimo, s tem, da prašiče spustim na vrt, kasneje pa
ugotavljam, kako so prašiči grdi, ker so mi ves vrt razrili, vse požrli, me
oškodovali. In so prašiči krivi tega - da sam nimam niti toliko razuma, da bi
sprejemal ustrezne odločitve! In se z neumnostjo izkazujem, lastno, vselej,
kadar se podajam v odločanje o stvareh, pri katerih posledice mojega odločanja
ni moč neposredno videti (pač pa se izkažejo šele s časovnim zamikom).
Da, in še najbolj žalostno, na tem “človeškem svetu”,
je to, da je nagonski del v gromozanski večini, pa s tem, ko kvari “svet”, tega
ne počne le sebi, pač pa vsem na njem živečim. Amen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar