Tvorec kapitalizma? Takole je s tem...
Ko ne bi bilo večinskega “potrošnika”, bitja, ki
hlastajoče sega za vsem, kar vidi... bi ne moglo biti tistih, ki se trudijo
izkoristiti to danost, pa s cenenimi proizvodi korakajo neutolažljivi lakoti
(tega “potrošnika”) naproti.
Da dosežejo cenenost proizvodov, morajo, med ostalim,
doseči:
- slabšo kakovost ponujenega (s krajšanjem
proizvodnega procesa, z uporabo cenejših materialov...), s tem tudi krajši čas
proizvodnje;
- manjši strošek dela (le-ta je edina postavka, pri
kateri proizvajalec lahko bistveno vpliva na njeno nižanje/višanje, obenem pa
je strošek dela večinski delež končnega stroška večine proizvodnje).
Oziroma, drugače: za slabšo robo (ki pa postane
dostopna malodane vsakomur), proizvajalec seže po krčenju obsega zaposlenih
(manj ljudi - manjši strošek dela) in, dodatno, po realnem manjšanju izplačil
(plač, dnin, mezd...) ter krčenju pravic, izhajajočih iz delovnega razmerja...
Ker potrošniške lakote ni moč (o)brzdati, mora
proizvajalec večati obseg proizvodnje (s tem, seveda, tudi sebi veča dobiček),
obenem pa nenehno stremeti h konkurenčnosti = k nižanju realne vrednosti (cene)
lastnih proizvodov. S tem vrti začaran krog, krog, ki ga zastavi POTROŠNIK (s
svojo lakoto!), in ga potrošnik tudi zaključi, s tem, ko bodisi “ostane na
cesti”, bodisi mora živeti z realno nižjimi prihodki ter z manjšimi
pravicami...
Dobiček ni kriv ničesar. Res je, da v “kapitalizmu”
pretežno ostaja lastniku kapitala (ko poplača svoje obveznosti do države,
seveda) in ga ta razporeja po lastnih željah/potrebah, vendar tudi v
“socializmu” ne bi smel iti v roke zaposlenih, pač pa, praviloma, v krepitev
baznega, izhodiščnega položaja proizvajalca (ali pa, denimo, v obliki
soprispevka, v krepitev družbene infrastrukture).
Kapital ni ničesar kriv. Kapital je lastnina, sleherna,
in je razlika zgolj v tem, v čigavih rokah se nahaja. Če v posameznikovih, bo
le-ta najprej (po)skrbel zase (a to, tako in tako, nenehno počne VEČINSKI
potrošnik, prvenstveno skrbi ZASE!), ostanke, morda, namenil skupnosti...
Zatorej: ko se jeziš na “kapitalizem”, pomisli malček
tudi na to, kako rad/a vidiš, da ti je v cenovni dosegljivosti vse tisto, o
čemer bi v nasprotnem le sanjal/a, vse tisto, s čemer v tujih očeh lastno
“pomembnost” skušaš izkazovati!
Če ni lakote, ni kuhanja. Če ni kuhanja, ni kuharja.
Lakota, nagoni, potreba po “biti več kot dejansko si”... temeljni vzrok
taistega “kapitalizma”, nad katerim se jeziš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar