Ne
gredo vse krave v deteljo. Ne, ne, med njimi so tudi pridne. Tiste v ogradah.
In so
zelo pametne, krave. Denimo, ko jih odrešijo napihnjenosti, zaradi detelje, ob
prvi priložnosti še bolj pohitijo vanjo. Da jim ne bi prehitro odtegnili
užitka.
Ko bi
krave izbirale med švicama, na primer med zelenečo in osušeno švico, bi
pohitele v prvo. Ko bi jo popasle, pa bi se zadovoljile tudi s skromnejšo
izbiro. In ko bi tudi v tej pošlo krme… takrat pa bi se znašle v riti.
Je
vrag, s kravami! To, da znajo potrošiti švico, to še ne pomeni, da jo znajo
tudi ustvariti.
Zrejo,
krave, telička.
Ista
mama, vneto menijo nekatere. Isti ata, so prepričane druge. Mama krava pa žari
od ponosa: bo v čast našemu rodu, že zdaj zna mukati!
Krava
prežvekuje. In serje. In tuli, ko umanjka prežvekovanja. Žejne pa je ne bodo
peljali prek vode…
Krave
so molzne živali. In bolje, kot jih hraniš, boljša bo molža.
Imajo
rade svoj hlev, svoj domač raj. Jim je, včasih, tudi drugod všeč, a domača
štala je le – domača štala! V njej z užitkom serjejo.
So liske,
črnke, rjavke, belke, sivke… nekatere celo z zvoncem.
Med
njimi so tiste, ki vodijo, in one druge, vodene, sledeče. Nekatere so
napadalne, druge umirjene, a ko se znajdejo v stampedu, takrat se je vsaki
kravi bolje izogniti.
Ko se
zberejo na kupu, so zelo glasne. Druga prek druge hitijo podajati svoja, kravja,
mnenja. Prevlada, domnevam, mnenje tiste, ki ima najbolj prepričljive
argumente, najnevarnejše rogove, čeprav…
Kakorkoli
se odločijo, vselej je po goveje!
Krave z
leti pridobivajo izkušnje, celo znanja. Verjetno dozorevajo, postajajo
resnejše.
Tiste
najuspešnejše dosežejo celo to, bojda, da – hodijo po dveh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar