Dokler
bodo v človekovem svetu pretežno nagonska bitja, živali, dotlej je absurdno
pričakovati trajne rešitve, svet človečnosti, svet brez revščine, lakote,
izkoriščevanja, pobijanja!
Ne gre,
pri živalih ne gre drugače kot po principu nenehne lakote in »pravice«
močnejšega!
Še
nedolgo nazaj so svojo »ljubezen« do otrok izkazovali tako, da je najprej jedel
gospodar (oče, mož), češ da potrebuje moči za delo, šele za njim so jedli,
kolikor je za jesti sploh ostalo, žena in otroci!
Bentiš,
še lev mladičem dopusti, da sočasno z njim žrejo!
In še
en bentiš – kadar imaš nekoga rad, takrat NAJPREJ ZANJ poskrbiš!
Tudi za
hlapce so otroke dajali, češ bo-vsaj-za-jesti-imel. Da, smisel ŽIVALSKEGA
živetja je (pre)živeti, o dejanski »vrednosti« takšnega »smisla« pa lahko
ugotavljaš, če opazuješ v kletki zaprtega, na primer, leva – redno ga hranijo,
do zadovoljstva pa nikoli ne bo dospel!
Hm,
očitno lev ni tako »pameten«, kot je »pametna« obča bebavost!
Ja, je
vrag s temi zadevščinami, takrat, kadar ŽIVALI človeku pojasnjujejo o stvareh,
o vsebinah, značilnostih, izkazovanjih… katerih same NE premorejo, pa ničesar o
njih vedeti niso zmožne. Denimo o poštenosti, dobroti, ljubezni…
In je
še dodaten vrag, kajti – vse, kar se človek trudi zgraditi, vse, s čemer skuša
lepši-jutri ustvariti, vse to bodisi požrejo, bodisi v lastno blato pomečejo!
Kot večni »oportunisti«, kakopak, večna golazen, nenačelna, nemoralna, a sila »praktična«
v svojem nenehnem da-je-MENI-bolje!
In,
mimogrede: tudi danes bi na povsem enak način imeli-radi-svoje-otroke, kot so
jih v preteklosti (naravne zasnovanosti NI moč spreminjati, tudi sama po sebi
se NE spreminja), ko ne bi prav človek spremenil OKOLIŠČIN živetja, pa danes
skupnost (po)skrbi za neljube podobe nekih obstajanj. Sebičnost VEDNO sebična
ostaja, uvidevnost pa je izključno človekova danost!
Pač,
živalski boj-za-obstanek NE temelji na ljubezni-do-drugega, pač pa na ljubezni
do – SEBE!
Ni komentarjev:
Objavite komentar