Ko sem,
v soboto, odpeljal Malo, sem se zavedel želje, ki je nagovarjala k temu, da bi
v tem, tekočem tednu, poleg ostalih opravil, seveda, ki so malodane
neizogibnost vsakdana, pokosil vse, celotno površino, vendar…
Nekaj
je iztrošenost, moja, po celotedenskem »služenju« mojemu Sonku, učinkovala… obenem
ugotavljam delovanje tiste »pomladanske utrujenosti«, pravzaprav menim, da je
takšno poimenovanje konkretnega nekega razpoloženja, oziroma stanja, neprimerno,
napačno, kajti – kako, za vraga, si lahko po štirih mesecih »lenarjenja«, ko
nobenih težjih fizičnih del nisi opravljal, utrujen? Od počivanja?! Ne, menim,
da gre bolj, v takšnem primeru, za stanje odvaditi-se-od-opravljanja-določenih-opravil,
katera kot neka rutinska obravnavaš, v njih nekega pomembnejšega smisla ne
vidiš (razen, seveda, če si kmet, pa prideluješ travo oziroma seno, za živino),
za stanje, v katerem še ne obstaja ustrezna volja za delovanje, pa moraš
najprej poroditi to voljo, da bi ustrezne moči dobil in se pognal-v-tek…
Tudi
vremena ne smem pozabiti. Nisem več tako »zagnan«, da bi se preznojen vetru
izpostavljal, še posebej hladnemu. Pa neprespan sem tudi. Ne zgolj zaradi tiste
standardne, prve noči, po Malinem odhodu, v kateri še nikoli nisem niti malo
spal, pač pa tudi sicer – zvečer, v tem tednu, ne najdem volje, da bi legel, in
to potem naredim v zgodnjih jutranjih urah, medtem ko se mi dnevi krog sedme zastavljajo.
In sem tako, v petih nočeh, spal, vsega skupaj, morda osemnajst ur. Pa še Luko
sem nocoj čakal, bebec, in si tekmo ogledal…
Da,
tudi ta neprespanost se prav nič spodbudno v odnosu do dela ne izkazuje.
Potem
je pa tu še to vražje post-operativno stanje… peti mesec že teče, od operacije,
pa še vedno čutim predel, na katerem je kirurg svoje namere izkazoval, ob
takšnih zadevah, kakršna je košnja, pa – čutim še nekoliko močneje. In dlje kot
traja, neko opravilo, bolj me to čutenje opozarja na potrebo po neki
previdnosti, na tisti daj-nehaj-že-s-tem…
Šele
danes sem se lotil košnje, zjutraj. In sem kosil, ter vmes še neke druge stvari
opravljal, denimo umikal s področja košnje izgrajene stebre, lesene, ki so,
nekoč, o neki brajdi pripovedovali, ta brajda pa se je proti svojemu zatonu
namenila (bentiš, kakšno »srečo« imam, v svojem življenju, vse mi nekam tone!)
ter jih zložil na začasni deponiji, pod streho, na varnem pred dežinkami… a me
je, tik pred dvanajsto, tisti daj-nehaj-že-s-tem premagal, da sem zaključil in
koso spravil v klet, ne da bi pred tem, kakor imam v navadi, vsaj nože, obrabljene,
na njej zamenjal Preprosto, ni se mi-dalo-več, niti kančka volje za tovrstna
početja nisem uspel najti. Bom že, zamenjal, preden naslednjič orodje zaženem…
Ne,
sobotna želja nikakor, niti teoretično ne bi mogla biti, ne bo udejanjena. A
bom, v prihajajočih dveh dneh, in nočeh, preden krenem po mojo razbojnico,
milo, sra(č)kasto dete, vsaj toliko naredil, da… bodo tiste »nujne« površine,
na katerih najina igranja potekajo, pripravljene… bodo tla posesana, in pomita,
pajki v brezdomstvo, začasno, napoteni, prah pobrisan… se bo količina spanja
vsaj toliko povečala, da povprečje na neke štiri ure, morda celo kanček več,
spravim. In to bo to, vse, kar se mi kot realno, kot izvedljivo kaže. Že tako
in tako bom najino tedensko druženje pričakal niti malo spočit.
In
samemu sebi »pametujem«: ne načrtuj več, kot si zmožen narediti, če pa že,
potem vsaj nezmožnost, svojo, ugotovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar