Danes
me je klicala medicinska sestra, zaposlena pri moji zdravnici, in me vprašala,
če sem za to, da me vključijo v program preventivnih pregledov…
»Veste,«
sem ji odgovoril, »v mojih letih se mi zdi to povsem nesmiselno, nisem med
tistimi, ki bi v nedogled živeli, in mi je tisti KAKO krepko pomembnejši od
tistega KOLIKO. Za ta kako pa so že poskrbeli, da so mi ga zasvinjali…«
Med
odgovarjanjem sem poslušal njen smeh. Prav, naj bo vsaj nekomu do smejanja.
In sem
se spomnil…
Pred
dvema dnevoma sem zastavil s tretjo dozo, in z njo krenil v tretji mesec
jemanja zdravila. Ko sem se, pred časom, z nekom pogovarjal o tem zdravilu, sem
zvedel, da ve zanj, da bi ga tudi sam moral jemati, a ga je zavrnil, zaradi
možnih stranskih učinkov, ki zmorejo privesti vse do zastoja srca in do raka.
In sem, tako, sproti, izvedel, da se čudi moji nespametnosti, izkazani s tem,
da sem pristal na zdravilo.
»Ah,
nikar se ne čudi,« sem mu dejal, »moje življenje še zdaleč ni tako pomembno,
kot je tvoje. Pravzaprav celo med škodljivce sodim, na tem lepem nagonskem
planetu…«
Še
nekaj let mi je zdržati, toliko, da Malo do besede dospe. Še nekaj let
preklinjanja vseh svinj, in njihovih svinjarij, silne neke »dobrote«
preračunljivega, sebičnega smradu! Bentiš, da ni bolj pokvarjene živali, kot je
človejak… ali pa duševno obolelo človeško bitje. Povsem enako se izkazujeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar