Bravo meni…

Ura in četrt, od odhoda, do povratka – bravo meni – vmes pa Petrol, DZS, Špar in Evrospin…

 

Ob pol tretji sem se odpravil… prej sem kosil, nato uro in pol presedel ob tipkovnici, ter zapisal, kar se mi je med košnjo porodilo, pa je nabava morala počakati…

 

Načrtoval sem sicer, da bom pokosil vse, vendar… vreme, ko nagaja, takrat nagaja! V nedeljo sem itak počival, utrujen od Sonkovega komandiranja, kasneje pa – če ni deževalo prek dneva, je pa ponoči, pa sta bila trava, metrska, kakopak, in breg nenehno premočena…

 

V zadnjih dneh mi je uspelo pokositi približno dve tretjini dela, na katerem hiša stoji, preostalo bo moralo (po)čakati, in se navaditi na kolobarjenje, vendar – kar sem razbojnici obljubil, to se bo tudi dogajalo, Veliki breg naju čaka. Me je letos že nekajkrat nagovarjala, da se podava nanj, a – ali je bilo po-deževno, mokro, ali pa, kasneje, je trava že toliko segala pod nebo, da nisem hotel tvegati s kakšnim kačonom, s klopi pa sploh ne…

 

Kakorkoli že, glede na okoliščine, sem zadovoljen, da sem vsaj to naredil, kar sem. In sem dosti preklinjal, med delom. Pa ne zaradi samega dela, pač pa…

Ko sem kupoval koso, takrat mi je prodajalec svetoval neko posebno glavo zanjo. Takšno, ki ima nameščena nekakšna ušesa, ali zobe, vrag vedi, kako se temu reče, in sem slišal »res je nekoliko dražja, od običajne, vendar vam ne bo žal, kajti zaradi teh dodatkov se trava NE bo ovijala okrog glave«… a tudi danes sem moral, bi si upal trditi da skorajda vsako minuto, to travo, ki se ne-bo-ovijala, odstranjevati, ker se je je toliko nabiralo, da stroj ni zmogel delati. Pa se mi zdi kot bi več časa za to porabil, kot pa za samo košnjo…

 

Da, bravo meni, prejšnji teden sem detetu obljubil, zdaj pa se obljuba kot uresničena kaže. In sem vesel, predvsem radi nje, seveda, še zlasti… na spodnjem delu rastejo, med nekimi betonskimi stebri, od brajde, lepo zloženimi, gozdne jagode, in je lepo videti že obarvane plodove, ki čakajo, da se bo Malo z njimi posladkalo…

 

Pa še en bravo-meni se je danes izkazal, a ga nisem sam izrekel…

Ko sem v Evrospinu nabavljal za prihodnja dva tedna… ravno sem s police jemal neke paštete, ko je k meni pristopil starejši par, po letih nedaleč stran od mojih, iz Hrvaške, in me je ženska vprašala, če so tiste paštete dobre.

»Jesu, ne tako kao što su dobre Gavrilovićeve, ali jesu. Ionako danas nema tako dobrih ukusa, kao što su bili oni u Jugoslaviji, dok je još izgledala kao normalna država,« sem ji odgovoril. Pač, tako me je poneslo, tvegal sem njun odziv, ki pa se je izkazal z njunim smehom ter z nekim bravo-vama-malo-je-takvih-koji-istinu-govore…

 

Dežek pada, trava raste, jaz pa kavo pijem, tuhtam, da od dneva malo se spočijem. Bi sicer moral še neke kakije povezati k opornim njihovim količem, in z vilami, na grobo, pobrati pokošene snope, a bo to moč početi tudi v družbi moje srakice, mi bo pomagala. Zdaj, med dežjem, tega zagotovo ne bom počel, le… morda še posodo, celotedensko, pomijem ter perilo zložim in pospravim, morda pa tudi to za jutri pustim. Jebat ga, nikamor ne bo zbežalo, nihče mi dela ne bo ukradel.