Nocoj,
preden sva šla na kavč, mi je dete dejalo »dolgo sem te čakala«…
Najprej
sem pomislil, da govori o današnjem dopoldnevu, in o času, v katerem je
pričakovala moj prihod, a mi je, na moje vprašanje, pojasnila, da me je nasploh
čakala dolgo…
Nato jo
je zanimalo, če bo jutri tudi tu. Boš, dete, še kar nekaj dni boš. In tudi to,
če jo bom pustil zjutraj spati. Dokler se ne zbudiš, da se zares spočiješ…
Ležanje
je sicer zastavila sredi svojega dela kavča, a le nekaj trenutkov je trajalo,
preden se je stisnila k meni, in zaspala v mojem objemu.
Tudi
jaz sem tebe dolgo čakal, sem ji povedal, pri čemer ji nisem razkril tega, da
jo vsakič začnem čakati že s hipom, ko se odpraviva proti avtomobilu, da jo
odpeljem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar