Kazalci razvoja…

Na bruhanje mi gre, ko poslušam o »dosežkih« poslednjih treh desetletij, o neki samostojnosti, suverenosti, razvitosti. Pravzaprav ne vem, sili me v izbiranje med dvema možnostma, med tem, da sem sam dovolj neumen, pa ničesar ne razumem in, posledično, ne vem, in med tem, da – ko bi iskal bolj butasto okolje, da bi v njem živel, ga, preprosto, ne bi mogel najti…

 

Je dejstvo, da je vse manj »srednjega razreda«, in da je na eni strani peščica, ki vse bolj bogati, na drugi pa vse večja množica, ki vse bolj od danes na jutri obstaja – kazalec razvoja?!

 

Je dejstvo, da absolutna večina opomoglih-si-posameznikov do svojega imetja dospeva na vsaj sumljivih osnovah, če ne celo povsem neetičnih, v slehernem okolju, v katerem vedo o poštenosti, nesprejemljivih – kazalec razvoja?!

 

Je dejstvo, da Dežela niti toliko ni samooskrbna, da bi zmogla, v primeru neke neljubosti svetovnega obsega, vsaj dva meseca zdržati, ne da bi se v kolapsu znašla – kazalec razvoja?!

 

Je dejstvo, da ne obstaja neka trajnejša vizija, strategija oblikovanja bodočnosti, pač pa zgolj nenehno levo-desno skakanje, in nenehen boj za prevlado, med dvema, tremi izkazovanji neumnosti – kazalec razvoja?!

 

Je dejstvo, da pri istem zdravniku, v njegovem dopoldanskem delovnem času, v javnem zavodu izkazovanem, tudi leto, dve ne prideš na vrsto, medtem ko si popoldne, v njegovem zasebnem udejanjanju, lahko že jutri sprejet – kazalec razvoja?!

 

Je dejstvo, da… od danes na jutri ne veš, če boš še zaposlitev imel… da iz šol iz leta v leto vse več »izobražene« neumnosti prihaja… da zmoreš zgolj s čvekanjem dospeti na položaj, zato, da na njem nezmožnost izkažeš – kazalec razvoja?!

 

Ne vem, bom še razmislil, o tem, če so kazalci razvoja takšni. Pa da ugotovim, končno, kdo, za vraga, je dejansko bebast.