Komu verjeti?!

Na eni strani so obči, s svojo nagonsko pametjo.

Na drugi strani so posamezniki, s svojim razumom.

 

Na eni strani so obči, ki vedno, v vseh časih, ter o vsem, »vedo«.

Na drugi so posamezniki, ki vedo, da ne vedo, pa zato ugotavljajo dejstva, da bi izvedeli in, posledično, vedeli.

 

Na eni je ploščata, na drugi okrogla Zemlja.

Na eni so prepričanja, povsem skregana z izkazovanji, na drugi je skladnost besed in dejanj.

 

Velikokrat sem poslušal tisti obči, bebav, »ja, nekoč nismo vedeli, ampak danes vemo«, obenem pa nenehno ugotavljam, da bebavosti prav nič ne pomaga »vedeti« o tistem, česar razumeti ni zmožna, kaj šele doživeti in živeti, pa…

 

Zanimivo, mar ne, kako znotraj »istih« bitij povsem drugačna, nasprotujoča si spoznanja obstajajo?! Pa ne veš, če se, morda, neke stalnice v podobah laži izkazujejo, in se zdaj tako, zdaj povsem drugače kažejo, da do tako različnih ugotovitev pripeljejo, čeprav… veš, o tem, da zares nekaj poznaš, o tem smeš, pa še to dokaj plaho, govoriti šele takrat, kadar ta nekaj z različnih zornih kotov spoznaš, in ga v različnih okoliščinah ugotavljaš… in ne tako, na-prvo-žogo, po tistem vidim-in-vem, kot nagonska pamet zna…

 

Res je, tudi žaba pozna svet, pa bi jo težko prepričal, da je njeno »poznavanje« na dokaj trhlih temeljih stoječe. In taisto velja za vso pamet, tudi za tisto, ki se po dveh sprehaja, in ki zase trdi, da je nek »višek«…

 

Vedo, kaj ne bi vedeli, vedo, ampak – po svoje. O vsem, tudi o tistem, česar pri njih ni moč drugače najti, kot v podobah nekih, od daleč zgolj upoštevanja vrednih, podobnosti. Ki se, kot podobnosti, morda, zgolj navzven kažejo, ko pa do vzrokov dospeš… takrat pa vidiš, da gre za neke povsem druge vsebine!

Kadar nekaj vem, potem mora to moje vedenje prestati številne preizkuse, in se mora izkazati kot pravilno tudi takrat, ko mi voda-v-grlo-teče… ne samo takrat, kadar s polnim vampom ob polnem koritu sedim… vedoč, da ga bo nekdo, kasneje, znova napolnil.

 

Voda. Teče prek neravnine. Je mokra. Zna biti hladna ali mrzla, zna biti topla, ali vrela. Je H2O. Nima okusa, vonja, barve. Dejstva!

Ni zanimivo to, da so ta dejstva o vodi VSAKOMUR »razumljiva«, tudi sprejemljiva?! Ne nazadnje, do značilnosti vode je moč dospeti s ČUTILI, s čutnim zaznavanjem, za kar pamet povsem zadošča. Le tisti H2O je moral razum preskrbeti…

 

Če je moč to, da o vodi vsi ENAKO vemo, če je moč to, da ENAKO vemo o ostalih, čutnim zaznavam dosegljivih preprostostih… kako, za vraga, NE vemo enako o stvareh, ki čutnim zaznavam NISO dostopne, pač pa je vedenje o njih neposredno pogojeno, odvisno od tistega, kar imaš-v-glavi?! Ker, veš – če smo »isti«, istovrstni, potem… potem bi morali tudi v glavah BITI ISTI, enako zasnovani, enako delujoči, z enakimi rezultati izkazujoči se!

 

Obči, potemtakem nagonska pamet, vedo, da »smo pridni, sposobni, pošteni, dobri«… razum se povpraša: če smo res takšni, kako se potem Svet, ki je neposreden ODRAZ NAS, s povsem drugačnim izkazuje?!

Obči, potemtakem nagonska pamet, vedo, da vsi-vse-vemo… od kod, za vraga, potem razumu tisti sto-babic-kilavo-dete?!

Obči, potemtakem nagonska pamet, vedo, da priložnost-dela-tatu… čemu razum trdi povsem drugače, ko pravi, da pošten tudi najboljših priložnosti ne bo izkoristil za to, da bi se z nepoštenostjo izkazal?!

Obči, potemtakem nagonska pamet, vedo, da se-dobro-z-dobrim-vrača… hudiča, le kako je razumu padlo na pamet tisto dobrota-je-sirota?!

Ne nazadnje o ISTIH stvareh, in DOMNEVNO isti, govorimo, pa kako to, da te ISTE stvari popolnoma DRUGAČE vidimo?!

 

Kakopak, na to vprašanje je možen en sam odgovor, upoštevaje dejstvo, da je voda vedno voda, in da so tudi ostale vsebine STALNICE, ki se NE spreminjajo, pač pa se vedno ENAKE kažejo, odgovor, ki pravi takole: ena stran NE ve, ena stran NE pozna, ena stran – NE razume niti tistega, kar se ji sicer skuša kazati, a na nezmožna »vrata« pri tem trka! Ni druge, ni drugačnega odgovora, pa…

 

Komu bi verjel, kaj praviš?!

Naj verjamem nagonski pameti, ki je o ploščatosti vedela, pa o nedeljivosti telesa, pa o usodi, ki tiste brez osebnosti vodi skoz njih bedna obstajanja… ali naj verjamem posameznikom, tistim, z razumom, ki poznajo svoj ne-vem, ki poznajo dvom v obče-»resnice«, ki iščejo, in ugotavljajo, na koncu tudi ugotovijo, žal tudi zato, da sme bebavost na osnovi njihovih ugotovitev iz časa v čas bolje živeti, se še bolje razmnoževati, si še več pristojnosti prigrabiti?!

 

Tvegam, čudak, kakršen sem, pa raje posameznikom verjamem. Ob čemer se tolažim s tistim čim-dlje-od-občih, čim-dlje-od-njihove-pameti, čim-dlje-od živalstva-zakamufliranega-v-telesu-človeka!

 

In, zgolj mimogrede: ko je, nekoč, v nekih »gnilih« časih Tito gradil Jugoslavijo… bentiš, iz dobesedno blata so rasle bolnišnice, šole, vrtci, stanovanja, ma kaj stanovanja, mesta, tovarne, vsa infrastruktura, objekti namenjeni kulturi in športu… bentiš, dobesedno iz blata so dospevali do služb, šolanja, zdravstva, stanovanj… in je bila država med upoštevanja vrednimi, in ji nihče, ne Rus, ne Američan, ne neka bolha iz vesolja, ni upal narekovati njenih ravnanj, medtem ko…

Khm, kam naj bi se podali, pod vrlim in sposobnim vodstvom, ter s podporo še bolj vrlega, in sposobnega ljudstva, pred tremi desetletji?! V neko samozadostno drugo-švico, morda?! Pa v neke manekenske silicijeve-garažne-doline?! Hudič, hudičev, kaže, da je neka baraba kažipote zamenjala… kajti »mi«, tako sila »vedoči«, tako sila »pametni«, »sposobni«, »pridni«… zagotovo ne bi zmogli kar tako, sami od sebe zaiti!

 

Pa sploh ne bom, tu, o »suverenosti« prek glave zadolženih, in na kolaps obsojenih, v kolikor bi neki gospodarji pipice zaprli, kajti - le kaj nesuverena bitja, bitja brez osebnosti, vedo, o vsem, tudi o suverenosti?!