Najprej kruha…

Resnica jih pozna, in jih v popolnoma drugačnih podobah opisuje, kot so podobe »resnic«, s katerimi o sebi »vedo«…

 

Biti dober, biti pošten, biti ljubeč… to so značajske lastnosti, pomeni, da moraš najprej imeti značaj, biti neko prepoznavno, suvereno bitje, imeti svojo osebnost, da bi se s temi, in takšnimi, lastnostmi zmogel izkazovati. In te lastnosti so trajne, trajajo namreč vse dotlej, dokler traja značaj, potemtakem – do smrti…

 

Kruha in iger. Recept, za katerega že tisočletja vedo, da je učinkovit. (Na)hrani nenehno glad, poskrbi za to, da bo dobre volje, pa z njo težav ne boš imel. Ker bodo »dobri«, »pošteni« in »ljubeči«…

 

Je hudič – tam, kjer ni osebnosti, tam, kjer ni značaja, tam želodec, v neposrednem in v prenesenem pomenu, odloča o »vrlinah«. Ki se zmorejo zlahka izkazati kot neobstoječe, kot zgolj neka obče razširjena neresnica, o nas-oh-in-ah. In je dodatno žalostno, ob tem, to, da ni najpomembnejše to, kdo (po)skrbi za sitost in zabavo, lahko je sam hudič, povsem nespodobna, nemoralna podoba, pomembno je, da »meni«, da »nam« daje, da »mene«, da »nas« do zadovoljstva vodi, in v njem ohranja…

 

Presenetljivo?! Še zdaleč ne, pač pa povsem običajno, v živalskem svetu, kakopak…

 

Da, ne ugotavljaj jih takrat, ko jim gre dobro, vsaj toliko dobro, da imajo nekaj za izgubiti, pa se obstoječega držijo, in so »pridni«, ne, ugotavljaj jih takrat, ko izbire nimajo, ko so stisnjeni v nek svoj kot… in videl boš, o tistem, da je običajnost tisti volk-v-ovčjem-kožuhu. Toliko »značaja« premorejo, tako »dobri«, »pošteni« in »ljubeči« so. Iz želodca, kakopak.