Trditev,
da »se vsi rodimo dobri«, je daleč od resnice. Je pa res, da se ob rojstvu, in
v najzgodnejšem svojem času, takrat ko DRUGI SKRBIJO ZA NAS ne potrebujemo
izkazovati kot ne-dobri…
Človeku,
razumskemu bitju, je uvidevnost, nesebičnost, prirojena, nagonskemu pa ni. Še
več, nagonsko bitje obstaja na podlagi zakonitosti, ki veljajo v tistem večnem
boju za obstanek…
Ne vem
koliko poznaš podobe iz narave, koliko se ti kot »idilična« kaže (da, veliko
bebcev sem že slišal govoriti o harmoniji-v-naravi), čeprav to še zdaleč ni, in
se že od rojstva naprej vse izkazuje v nenehnem, neusmiljenem tekmovanju! Tekmovanju
za čim bolj uspešno (pre)živetje… za tisti obči »smisel«,
da-mi-je-čim-lepše-čim-boljše-čim-lažje…
V ptičjem
gnezdu je moč opazovati izjemno »harmonične« prizore, takrat, na primer, kadar
starša za številnejši rod ne zmoreta zagotavljati dovolj hrane, pa sitost ni
dosežena, in se takrat zlahka pripeti, da močnejši mladič iz gnezda zrine
šibkejšega, ga, posredno, ubije. Saj ima tudi on »rad«, kako ne bi imel, ko pa
je »ljubezen« tako pogosta zadeva na tem svetu, a tudi on pozna tisti
najprej-moraš-imeti-rad-sebe…
V
brlogu se dogajajo podobne zadeve, le da šibkejšega (šibkejših) ne izrinejo iz
gnezda, pač pa jih, dokaj podhranjene, izčrpane, pobijejo z zobmi, ali pa jih v
beg naženejo… takrat, pač, kadar seniorja nista prisotna. Da, tudi v brlogu »imajo
radi«, a, spet – najprej sebe…
Tudi
pri udomačenih živalih se enako dogaja, kadar je povpraševanja (po hrani) več,
kot je ponudbe, pa je potrebno »odvečne« mladiče hraniti na stekleničko, ali
jim najti nadomestno mater…
Zdaj si
pa zamisli »človeško sobivanje« nekoč. Misliš, da je bilo kakorkoli drugače,
takrat, ko še ni bilo »umetnega« mleka, pa stekleničk, socialne službe in kaj
vem česa še?! Ne, prav nič drugače ni bilo, in kljub temu, da so bili otroci iz
istega gnezda, kljub temu se je, vsej starševski, bratski in sestrski »ljubezni«
navkljub, odvijalo popolnoma enako! Dokler niso »izumili« dajanja otrok med
hlapce, ali tega, da so jih dobesedno – prodajali, ali, preprosto, odvrgli, ali
- pobili.
Ne
verjameš?! Potem pa vsaj kakšno knjigo preberi, ki o tistih časih govori, pa o
tem, na primer, da se je gospodar, »ljubeč« oče, prvi nasitil (je ja potreboval
moči, za delo na njivi), šele potem so se smeli hrane lotiti ostali, vključno z
otroci, ter jesti, v kolikor je bilo, ter kolikor je sploh bilo…
Da,
zato vselej zapisujem, da je potrebno dejanskosti ugotavljati takrat, ko so v
pomanjkanju, ko se, tako ali drugače, čutijo (neposredno ali posredno)
ogrožene, in ne v obilju, kadar je vsega za vse! Ne nazadnje – koliko je, še
dandanes, zapuščinskih razprav, nekih dedovanj, ki iz »ljubečih« dedičev
izkažejo – smrtne sovražnike! Pa ne zaradi pomanjkanja, ne, zaradi pogoltnosti,
pohlepa, sebičnosti, neuvidevnosti, zaradi »ljubezni«…
Doslej
zapisano naj bi bilo zgolj nekakšen uvod, ki je celo daljši od nadaljevanja, a
utegne pripomoči k razumevanju tistega, kar bom zapisal. O nasilju...
Že v
domačem okolju, kjer sta dva, ali so trije otroci, rado pride do uveljavljanja
pravice na osnovi moči! Ko je več igrače željnih, igrača pa je ena sama. V
večji skupini, v nekem vrtcu, na primer, pa so takšna izkazovanja vsakdanji
pojav. Pri čemer ni cilj »prerivanja« (nasilja) samo nek predmet, igrača, pač
pa tudi tisti po-moje, potemtakem neko konkretno mesto, ki se v skupini izkaže
kot želeno v okvirih uradno sicer neobstoječe, dejansko pa še kako delujoče –
hierarhije.
Ko pa
postajajo večji… mejduš, če nisi pravi »frajer«, takrat, ko tvoja velja,
takrat, ko se te drugi bojijo in te prav zaradi strahu tudi upoštevajo, »spoštujejo«!
Da,
takšno izkazovanje je z Naravo dano, pogojeno! »Vzgoja«, »izobraževanje« -
kadar je prisotna neka »avtoriteta« ( = nad-moč), kadar je prisoten strah pred
kaznijo, takrat zmorejo tudi biti »vzgojeni« in »izobraženi«, ter upoštevati
neka pravila igre, po katerih naj bi vsem enako bilo, ko pa tega strahu pred
posledicami lastnih ravnanj ni…
V
Deželi vse bolj govoričijo o naraščanju nasilja, ne samo med odraslimi (tudi v
podobah kriminalnih dejanj), pač pa tudi med otroci, mladostniki. In bolj kot
govoričijo, bolj kot »vzgajajo« in »izobražujejo« - več je tega nasilja!
Zanimivo,
mar ne, kajti – kadar neka ukrepanja (zlasti dlje časa izvajana) ne samo da ne
zaležejo, pač pa v bistvu celo več negativnega porajajo, takrat bi se bilo
najprej potrebno povprašati o tem, če so ta ukrepanja pravilna! In, roko na
srce – niso.
V imenu
»humanosti« (do kršiteljev /pravnega/ reda, do tistih, ki skupnost, tako ali
drugače, ogrožajo) znižujejo kazni… s čemer znižujejo tudi vrednost tistega
prav, dobro, lépo, obenem pa podaljšujejo čas, katerega ti kršitelji prebijejo
znotraj skupnosti (da jo še naprej ogrožajo), pomeni, če na drugo stran pogledam,
da – bebavost s svojim »reševanjem« težave vse manj humanosti zagotavlja
skupnosti, vsaj tistemu njenemu delu, ki se skuša držati predpisanega!
Da,
zares zanimivo – razpolagajo, ti, silni »strokovnjaki«, s statističnimi
podatki, pa… tisti o regulativah, kazenskih, pričajo o padanju družbene
strogosti, tisti o kriminalu (nasilju) pa o porastu! Dejansko je zanimivo, mar
ne, to, da – več svobode kot boš dal, na primer, nekemu govedu, bolj se boš za
glavo držal, ko boš prek uničenega cvetličnega vrta hodil…
Kar je
V NARAVI, kar je kot zasnovanost dano, tega NE boš z ničemer spremenil, in se
bo v »pridnih« podobah izkazovalo samo toliko časa, dokler (po načelu
priložnost-dela-tatu) ne bo priložnost-nepridnost-naredila!
In
nobenemu od teh »strokovnjakov« ne kapne v betico – mejduš, že res, da so bili
nekoč zakoni, in kazni, strožji/e, ampak je res tudi to, da – je bilo manj nedopustnih
ravnanj. Pa celo časi o tem govorijo, in to malodane kriče, ko tisti
korenček-in-palico omenjajo…
Družba
bebcev, ki »rešuje«. Še več »humanosti«, prosim, bo prej hudič vse skupaj
pobral.
Ni komentarjev:
Objavite komentar