»Vse je v glavi«…

Sila »simpatično« mi delujejo, s svojim »strokovnim« vse-je-v-glavi… jaz pa gledam, gledam in iščem, pa od tega vsega ničesar omembe vrednega ne vidim.

 

Šalo na stran (vrag vedi, če sem se res šalil?!), res je v glavi, marsikaj, in predvsem premalo tistega, kar bi bilo zmožno lastna odstopanja od neke zasnove ugotavljati in, posledično, potrebo po popravkih. Pri čemer, resnici na ljubo, pri pameti ni česa popravljati, le predrugačiti je moč, z nasprotjem tistega občega »védenja« o tem, da prepričanega ni moč prepričati…

 

Da, prepričanja. Neka mnenja, v absolutni večini pridresirana, v manjšini posledica lastnega ugotavljanja. In prav v teh prepričanjih, večinoma NAPAČNIH, je poglavitna težava, kajti – kakor hiša stoji na temeljih, tako sleherno posamično živetje temelji na prepričanjih. In če so ta prepričanja napačna, skregana z realnostjo in predvsem z etičnostjo, pa če je bitje razumsko zasnovano (in zaradi obče »vzgoje«, pardon, dresure, »ve« povsem drugače, kot bi vedelo v primeru, da bi mu dopustili do spoznanj dospeti)… je posledica tu, dokaj hitro, v podobi psihičnega nekega obolenja. In, kakopak, tudi v podobi tistega notranjega boja, ki prav nič k zadovoljstvu ne prispeva, četudi se ga oseba ne zaveda.

 

Še kako je moč prepričanega-prepričati, če je razumsko zasnovan, če čuti potrebo po odpravi obolenja, pa je pripravljen sodelovati, za takšno ZAMENJAVO napačnih prepričanj z novimi, pravilnimi, namreč obstajajo argumenti, dejstva, mimo katerih razumsko bitje NE zmore drugače, kot da jih – upošteva.

Mukotrpen proces, a učinkovit, popolnoma odpravi bolezen, odpre povsem drugačne zorne kote mišljenja, in tudi k bogastvu čustvovanja pripomore. Ne nazadnje tudi k zadovoljstvu, ker smeš, po dolgem času, zaživeti skladno s svojo zasnovanostjo, biti skladen s tistim seboj, s katerim si bil rojen.