»Zbriši za seboj…«

Težko je, ob vseh modrocih, pardon, »modrecih«, skozi dan, ne da bi, vsaj tu in tam, zaklel, in k vragu poslal. Same »modrosti« so jih, in – kot da jim ni dovolj to, da sproti uničujejo, še silijo z njimi v čas…

 

Sledečo sem zasledil: Zbriši za seboj vse, in vsakogar, kar/ki je z neprijetnim izkazan/o, in pojdi veselo po poti naprej…

 

Če zbrišeš za seboj, potem, bržčas, sploh ne veš, od kod prihajaš, obenem pa se tisto, od koder si, kot povsem nevredno izkaže, v kolikor si niti pomnjenja ne zasluži.

 

Če zbrišeš za seboj, potem, bržčas, tudi poti nimaš, neke opredeljene, da bi ti prehojeno nove korake vodilo, pač pa greš tja, kamor te ponese, in kjer se ti lažje zdi.

 

Če zbrišeš za seboj, potem tisto, kar je vate, morda, celo dospelo, nič ne pomeni. Si živel tako sproti, zajemal, kar je zajeti bilo, in kar se ti je nudilo, bolj kot ne samo od sebe.

 

Če zbrišeš za seboj, ni čudnega, da enako neumen ostajaš, enako brezbrižen, enako prazen, omembe nevreden, z »vrednotami«, ki so še najbolj koritnim podobne.

 

Če zbrišeš za seboj – nikar o uvidevnosti, svoji, o sposobnosti sprejemanja drugačnega, ne govori, in nikar o tem, da si zmožen rad imeti, z izjemo sebe, kogarkoli.

 

Če zbrišeš za seboj… mejduš, kaj, ko bi raje sebe zbrisal, ker tako in tako zgolj sebi namenjen obstajaš, pa te niti škoda ne more biti.