Kot dim…

Zaman je vse, povsem zaman,

le trudim se v puhtenju,

kjer se razum podaja v dan,

tam upa ni življenju…

 

Zaman zapišem, govorim,

povsem zaman vztrajam,

kjer ni srca, tam kakor dim

se zgolj v nebo podajam…

 

In ta zaman zna bremenit,

v žalost se razvleče,

kjer upu ni se porodit,

tam mrvice ni sreče…

 

Da, vem, zaman, a kljub temu

drugače mi ni dano,

ni v meni, da podpiral zlu

njegovo bi nakano…

 

Se sebi lažem, se slepim,

češ, kdo ve, zna uspeti…

A vem, da le kot dim puhtim,

medtem ko grem goreti.