Še ena nerazumljiva…

Imam srečo – bili so, so, in bodo, pri katerih bom vselej na njih pomoč naletel.

Še večjo srečo imam – redko, izjemoma prosim. Zmorem brzdati sebe, zmorem svoje težave reševati, vendar…

 

Pomoč je pomoč, zvečine v podobah nekakšnega sodelovanja pri razreševanju sprotnih težav, nič več. Opora pa…

 

Z oporo pa nimam sreče. Zavoljo sebe, kakršen sem, in kot tak niti slučajno pogost. Pa nimam nikogar, za katerega bi smel dejati, da mi zmore biti v oporo, da zmorem tudi radi njega s svojimi prizadevanji nadaljevati, vendar…

 

Imam tudi to srečo, da zmorem tudi brez tega, pa dobro poznam samost, tisto sam proti vsem, in se nikomur ne potrebujem ne dokazovati, ne klanjati. Pa celo znese mi tako, vsaj doslej mi je…

 

Sicer sem zaradi tega velikokrat bil na robu prepada, a sem zmogel ravnotežje ujeti. In sem nekajkrat tudi padel, a sem se znal tudi pobrati…

 

Velikokrat sem tudi pobiral, ali to vsaj skušal početi, da bi, praviloma, ugotovil, da je bolje pustiti na tleh, vse tisto, kar samostojno niti stati ne zna, kaj šele hoditi…

 

Kakorkoli že, imam srečo, da zmorem… da jih nekaj imam… da mi je samostojnost vodilo. Pa smem svoj »ne« poreči, tudi takrat, kadar z njim, vsaj na prvi pogled, sebi škodujem, a svojemu življenju pridodajam, mu preprečim, da bi se sredi obče daj-damovske prostitucije znašlo…

 

Pravzaprav, ko pomislim… ne vem, če je pri tem sploh moč o sreči govoriti, in tovrstne »sreče« nikomur ne zavidam, mu je ne morem, ker v takšnih nekoga tudi videti ne morem…