Pod maskami…

Ne maram slinocednih, zahrbtnih vseh stenic,

ne hodim jim naproti, ne hodim z njimi vštric,

čim dlje od mene stran so, mi lažje leže zrak,

pa radi tega vse življenje vodim svoj korak…

 

Ne maram gledališča na oderju vsakdana,

preveč zna zaboleti, ko slika je zlagana,

pa radi tega breg moj sameva, da zapeče,

naj mimo mene blato v daljo neko teče…

 

Človeku pa nikdar mi se ni težko razdati,

nasprotno, človek zmore življenju luč prižgat,

le – dokler ga odkriješ, ti volja zna zastati,

preveč pod maskami vsega, kar ne želiš spoznat…