Mnogim
sem se že pokopal, kakršen sem jim bil, redkim sebe ohranjam, a tudi ti redki
vse redkejši postajajo. In ne prižigam sveč, ne polagam vencev na grobove
samega sebe, na njih ne žalujem, nasprotno, z bedakom se znam ozmerjati, trudeč
se, da tudi pri tistih vse redkejših na enak način ne zaključim samega sebe
bivanje, čeprav – raje, krepko raje ena sama, iskrena, vrednost, kot mrgolenje
lažnivega, sebičnega smradu, kateremu niti pljunka ne bi namenil, je slina
krepko vrednejša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar