V kotu sveče…

V kotu sveče tiha slika, žalost ji trepeče,

noč polagoma usiha, jutro hrepeneče,

dnevi se v nazaj vrstijo, se nešteti zdijo,

v mrežo krhko se lovijo, zgolj da zabolijo…

 

So ostala daleč pota, upanje sirota,

v isto smer, brez kažipota, vsak korak pa zmota,

ko bi dalo znova iti, znova se truditi,

bi enako tekle niti vse moči izpiti…

 

V kotu sveče čas pomeče

prav na dno temačne vreče,

vse, kar v upanja izvira,

da potolče, da požira,

v kotu sveče tiha reka

le poslavlja se, odteka,

nič ne nosi, le odlaga,

dokler ne omaga…

 

V kotu sveče prazne sanje,

le kdo še verjel bi vanje,

pesem, davno že izpeta,

in prekleta mnoga leta,

v kotu sveče, brez oddiha,

le ugaša, le usiha,

ni snovati, ni dajati,

le na kraj čakati…