Vreme
je lepo, celo toplo je, za ta letni čas, jaz pa gnijem…
Mi je v
misli prišlo, da bi pograbil motorko, in šel v Lilin gaj, odstranit tistih pet
dreves, ki so odstranitvi namenjena. A si ne upam, mi celo premikanje, določeni
gibi povzročajo težave. Ma, še sedeti ne morem dolgo, me, zaradi položaja,
začne boleti bodisi hrbet, bodisi trebuh. Ležati pa mi je dobesedno muka. In »opazujem«
čas, kako polzi skozi moje roke, jaz pa ničesar ne naredim…
Dobro,
dal sem prat belo, in ga bom kmalu obesil, nato še barvasto pristavil, pomil
bom posodo, ki je ostala od včerajšnjega kosila, katerega sem zaradi sinka
skuhal, po obrokih prinašam drva, po nekaj polen, iz drvarnice, (na)hranim
kosmatince, in to je dobesedno vse, kar naredim. Za uro, uro in pol dela, ves
ostali dan pa – iz kota v kot, povsem neproduktivno. In ko pomislim na to, da
bo še nekaj časa tako trajalo…
Nekdo
se mi je sicer v obisk najavljal, a ko sem bil povprašan, če bi me motilo, da
bi prišel prehlajen – lepo te prosim, ostani kjer si, in čim dlje od mene. Samo
še prehlad potrebujem, nek kašelj, da bom potem v polni meri »užival«, ko bom,
ob kašljanju, imel občutek, da mi hoče trebuh razparati…
Ob
štirih sem zaspal, prej ni šlo. Pa ne radi nekih misli, ali radi tega, ker bi
se, v večeru, preveč nekemu šahu posvečal, in možgane preveč dramil, pač pa – v
teh dneh sem se, tako v bolnici, kot doma, očitno preveč naspal. Krepko več,
kot pomnim, toliko se je nabralo, tako spanja kot dremeža. In prav v tem je
absurd, spočit, da že dolgo nisem bil tako, preprosto – gnijem, ničesar
konkretnega ne naredim.
Se
sicer držim nazaj, tudi to, da bi se vsaj posameznih ograjnih stebrov lotil, mi
je »padlo na pamet«, vendar – res je, brez nekih nevzdržnih stanj je moč
preživeti čas okrevanja, a mi zadevščina niti slučajno ni ljuba, pa da bi želel
v kratkem ves postopek ponavljati. Ne, mi ena operacija na vsake toliko povsem
zadošča. In čim dlje do naslednje, za katero sicer upam, da je nikoli ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar