Ne
pomnim, da bi bil kdaj tako preiskovan, zdravstveno, kot sem trenutno. V tem in
v prihodnjem tednu imam cel niz preiskav, obiskov raznih ambulant,
laboratorijev. Zaradi operacije, ki sledi, in predvsem radi tega, ker, zaradi
svojih let, sodim v tvegano, če strokovno slovensko zapišem v rizično skupino…
Ma, če
nič drugega, bom vsaj izvedel, v kakšnem stanju sem. Itak smo sestavljeni iz
potrošnega materiala, obenem pa je obstoječa živetvena doba trikrat daljša od
tiste, katero naj bi, svoji zasnovanosti ustrezno, dočakali (bentiš, pa še za
podaljševanje se zavzemajo?!!!), pa je že to, da izveš kako si načet, povsod, v
celoti, milostna ugotovitev, vsaj nekih alarmantnih novic ne sporoča. Zaenkrat,
seveda. To načetost pa naj bi vsakdo že samoumevno občutil…
Kar sem
ugotovil, da imam kilo, nisem kosil. Preveč sem slišal nekih opozoril o previdnosti-na-slednjem-koraku,
in predolgo je še bilo do operacije, obenem pa sem bil nenehno prehlajen. Zdaj,
ko je servisni-dan na dosegu roke, pa sem zastavil s košnjo.
Gre
počasi, krepko počasneje, kot je šla včasih. Nekaj zaradi prehladov. Dva sta
bila, ki sem ju iz vrtčevskega okolja prejel, enega za drugim, pa je drug na
dobro podlago legel, in me je kašelj davil skorajda mesec dni. Hud kašelj,
takšen, da ne veš, če boš tudi pljuča izkašljal. Zdaj se zadeva počasi umirja,
vidno, a je še dovolj prisotna, da se bojim novih tovrstnih obdaritev, pa do
nadaljnjega ne bom šel po Malčico. So me pred kašljem še posebno opozarjali,
malo zaradi rane, oziroma šivov, malo zaradi »prijetnih« občutkov, bolečin, ki
jih povzroča… kakorkoli že, v treh dneh mi je uspelo pokositi celotno polovico
parcele, tisti del, na katerem stoji hiša. In sem, ob vsej previdnosti,
porojeni s kilo, nekajkrat »poplesaval« po eni nogi, ko sem na strmejšem
ravnotežje lovil. A bo, kakor bo, pred snegom bi rad imel pokošeno, da bo
spomladi lažje…
Malček
sem se v delo vrgel tudi zaradi misli, katere skušam odganjati. In to, kaže,
povsem zaman počnem. Misli na čas, v katerem svoje Razbojnice ne bom videl.
Pred petimi dnevi sva se videla, ko sva se poslovila, in nihče mi ne zna
povedati, koliko dni po operaciji bom lahko vozil avto, koliko dni po operaciji
bom zmogel prebiti na nogah. Ob Sonku namreč ne morem časa preležati, in tudi
njej bi bilo mučno, sila dolgočasno…
Še
nekaj časa nazaj bi s celotno košnjo opravil v štirih dneh, zdaj jih bo nekaj
več šlo. Kljub ustreznemu pasu za kilo, ki si ga vsako jutro namestim, čutim,
med delom, učinkovanje črevesja. Pa skušam počasi, in zlahka, kolikor se le da.
In sem se odločil soočiti se tudi z najbolj strmo nabrežino, povsem na koncu
košnje, pa – če »pade«, »pade«, če ne, ji bom pa čez nekaj mesecev lekcijo
odčital. Če ne bo, pred tem, prispel sine, starejši, ki mi je že o košnji trave
nekaj govoril, a ga ne želim z nekimi večjimi površinami obremenjevati.
Upam,
da zvezdica tatina ne bo žalostna, ker se toliko časa ne bova videla. Pa kako
me vleče, da bi šel po njo, vsaj prek vikenda bi lahko bila skupaj, a kaj, ko
se bojim tega, da mi iz vrtca spet kakšen virus prinese. Ponedeljek, torek in
sreda pa so že tako in tako razporejeni, laboratorij, EKG, zdravnica,
anesteziolog…
Ja, »lepote«
starosti. Že tolikokrat sem o tem poslušal, a še vedno ne vem, v čem zmore biti
starost lepa?! Razen v tem, da imaš pokojnino, in ti v službo ni treba hoditi,
da imaš, načeloma vsaj, ves svoj čas na voljo.
S časom
nikoli nisem imel težav, vselej sem si ga sam razporejal. Tudi takrat, ko nisem
hodil v službo, pač pa sem hodil delat. In v delu nikoli nisem nekega bremena
prepoznaval, brezdelja sem se otepal, preveč dolgočasno in v prazno se
izkazuje.
»Lepote«
starosti?! V tem, da ne zmoreš toliko in takrat, kot in kadar bi hotel, pač pa
vse razporejaš, na neke obroke, in si že s tem zadovoljen, da ti razporeditev
uspe?! Ne, zame, zagotovo, niso »nebesa«. Ob silnem žretju in pitju in »zabavanju«
bi me hitro potolkla. Zlasti, ker sem tudi glede »zabavanja« dokaj izbirčen…
Malo
moje, ena mojih štirih zvezd, bodi dobrovoljček, ne misli preveč name in
nikakor ne bodi žalostna, ker se malo večnost ne bova videla. Bova nadoknadila,
ob prvi možni priložnosti, verjemi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar