Nimam
navade popravljati, spreminjati, celo zanikati lastnih besed, pa – kar sem
rekel, to tudi sem rekel.
Kakopak,
zmorem jih dopolnjevati, pa z dodatnimi pojasnjevati tisto, kar ni bilo
pravilno razumljeno, a za njimi stojim, tudi takrat, kadar se zmotim in napako
priznam…
Obči
pravijo, da »beseda nič ne stane«, in se temu primerno tudi izkazujejo… ko
trdijo o lastnih prepričanjih, o nekih »poznavanjih«, pa se kasneje »vlečejo
ven«… ko obljubljajo, in to večinoma počno tako, da kasneje obljub ne bodo
izpolnili.
Njim je
lahko, njih besede dejansko nič ne stanejo, ker ne morejo stati, povsem brez
vrednosti so, pa lahko stane samo (za)upanje tistega, ki jih (še) ne pozna, in
na lastni koži izkusi vrednost slišanega, pravzaprav NE-vrednost tistega, ki je izrekel!
Besede
namreč še kako zmorejo stati, niti zdaleč niso poceni, nasprotno, z njimi, in z
ravnanji, katera jim sledijo, zmoreš izgubiti vse, kar imaš, v kolikor se z
neko svojo osebnostjo kažeš, zmoreš izgubiti lasten – obraz!
K sreči,
njihovi, govna sploh ne vedo, kaj to je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar