Ko gorijo oči…

Ko zmorejo greti, ne greti, goreti,

goreti do duše, do njenega dna,

da slednja še zvezda v njih se zasveti,

ko noče jemati, želeč le da da…

 

Ko sitost ne šteje, ko zna nič imetje

porajati sonce na čisto nebo,

da sredi težav še razrašča se cvetje,

da nikdar ne treščijo dnevi na dno…

 

Ko solze iz tuje se žalosti tkejo,

in tuje veselje je lastnemu pot…

ne znajo živali, ko sebi požrejo,

v njih svetu utvar, in laži, in zablod!