Ničesar
nimam pokazati,
kar tebi
zmoglo bi veljati,
gradu
ne, ne kočije,
zlata,
da z mene sije,
ne
riti, nog, postave,
ne
krone preko glave,
ne
strica s položaja,
denarja,
ki osvaja,
še s
krožnika zgolj beda
iz
dneva v dan me gleda!
Ničesar
nimam pokazati,
da smel
s teboj bi stati.
Ničesar
nimam pokazati,
da smel
s teboj bi stati!
Prav
čudne sem narave,
in nemogoče
glave,
v njej
misel se razpreda,
poraja
se beseda,
zato,
da mene nosi
in
pridno me raztrosi,
povsod,
kjer sme obstati,
kjer
moč ji je dajati…
Vem, ti
imaš vsega,
ničesar
ti ne da.
A kljub
temu – ne neha,
za hip
se ne upeha,
kazati
ko hiti,
da
boža, da črti,
da
skuša poleteti,
za hip
nebo odstreti
pa da
vsaj ščep posije
prek
vse umazanije…
In –
zvesta mi ostaja,
z menoj
bo vse do kraja,
morda
še dlje v čas
bo z
njo ostal moj glas.
Vem,
nič je, brez veljave,
kjer lažne
so bleščave,
za
prazne duše in srca
lepota
žretja zgolj velja,
lepota
žretja, in imetja,
prahu
prek plastičnega cvetja,
pa s
tistim vsem kar zmorem dati
s
praznino ni mi tekmovati,
ko brez
gradu, in brez kočije,
in brez
zlata, da z mene sije,
v svetu
riti, nog, postav
k
lepoti puhli ne bi znal.
Meni je
ptica, ko zapoje,
v razdajanju
radosti svoje.
Meni je
sonca droben znak,
ko se
prebije skoz oblak.
Meni je
vse, kar ni požreti,
kar v
sebi zgolj se da imeti.
Pa tam,
kjer medle so oči,
ker v
njih ničesar zreti ni,
prav
tam, kjer borna neka duša
zaman
do velikosti skuša…
v
nevredne vrednosti odet,
preklinjam
ta prekrasen svet!
Svet
puhle revščine, praznine,
v kateri
lépo vse premine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar