…
pravzaprav z dvema. Druga je v tem, da se je teden končal…
Da,
lepo sva zvozila minule dni, pa čeprav je bila vmes tudi bolna, s krepko
povišano temperaturo, in je bil radi tega čas, namenjen njej, bistveno
zahtevnejši. A kljub temu so se trenutki nejevolje, ki so se zgolj tu in tam
porodili – ne vem, če jih je bilo, v vsem tednu, petkrat – hitro, pravzaprav
nemudoma spremenili v smeh. Obstajajo »čarovniški« prijemi, očitno jih poznam,
s katerimi je moč pretečo strelo že v nekaj sekundah razorožiti, še več, jo,
prav nič več »strelsko« razpoloženo, pognati v objem…
Prva
napaka tega tedna, njena bolezen. Zaradi katere tudi ješča ni bila, pa je bilo
potrebno iskati sredstva in načine, da vsaj nekaj dospe do želodca. In sta tudi
sladoled in čokolada prav prišla…
Dete
štiri dni svojega nosu niti na balkon ni poneslo, ves čas zaprta v stanovanju.
Ni lahka, takšna, zlasti ker sta bila četrtek in petek izjemno sončna dneva,
temperatura ji je že nekoliko padla in jo je mikalo ven, a sva se dogovorila,
da bodo sprehod in zunanje igrarije nekoliko počakali. Premočno je pihalo, jaz
pa je nisem hotel izpostavljati vetru, po pravkar minuli visoki vročini…
In je
bilo potrebno radostiti čas znotraj zidov…
Imava
veliko, vsaj sedemnajst sestavljank, nekatere so zanjo občutno prezahtevne,
meni zmore posamična vzeti uro… imava nekaj vrst kock… imava cel kup
raznoraznih igrač, ali vsaj nekih pripomočkov, katere sva v igralna sredstva
spremenila… a vse te stvari pridejo prav bolj redko, večinoma se igrava igrice,
katere si izmisli ona, ali jaz, ali pa jih skupaj porodiva…
Sva na
krepko različnih ravneh, ona se ne zmore prilagoditi meni, pa ni druge, kot da
se jaz njej. In, priznam, marsikatera najinih igric je tiste komaj-dočakam-da-mine
vrste, vendar – dokler je dete zadovoljno, dotlej tudi jaz nimam ničemur
prigovarjati, pa čeprav…
Ena teh
igric poteka tako: sedi, giska tatina, na stolu, in meče, zdaj sem, drugič
drugam, nek svinčnik, za katerega sva složno ugotovila, da je »palica«. Jaz pa
sem »kuža«, ki mora, kakopak, iti za »palico« oziroma po njo in jo, tako kot to
kužki počno, prinesti v ustih (jaz svinčnik stisnem med ustnici, da ga ne bi
slinil, hvaleč dogovor, po katerem ga smem vsaj pobrati, s tal, z roko). Tu in
tam celo zamenjava vlogi, a se hitro naveliča hoditi po »palico« (jaz ji
svinčnik vedno vržem na kavč, da ji je lažje seči po njem), pa sem v pasji
vlogi večinoma jaz. In, verjemi – enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat,
ne-vem-koliko-krat iti po svinčnik, ajde, v redu, še gre, a ko se nabere nekih
petnajst minut »kužekovanja«, bentiš, da komaj dočakam prehod k drugi igri. Ki
je, prav tako, zabavna prvenstveno njej, dočim mene njeno zadovoljstvo do
mojega pripelje. In… zvečer, ko zaspi… ne samo da sem utrujen, dobesedno
crknjenega se počutim, obenem pa hrbet, vrat, ramena… svoje govorijo…
Kakorkoli
že, dete je bilo cel teden vedrega vremena in celo odhode na spanje sva zmogla
diplomatsko razreševati tako, da nikakršnih težav ni bilo. In tudi zaspala je,
vsaj večinoma, hitro, utrujena po najinem napolnjenem »delovniku«. Zjutraj pa –
ma, če bi lilo in vetrovno bílo ter zavijalo z vseh strani, bi za najinimi
zidovi sonce vzšlo, in ni lepšega sončnega vzhoda, kot so široko razprte in
sijoče očke, tik nad razvlečenim nasmehom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar