Nič več!

 Ne maram laži… a sem se obilo samemu sebi lagal, ko sem si »pojasnjeval« ravnanja nekih drugih, in jih »opravičeval«. A mi je tega postalo dovolj! Raje se z nelepo resnico soočam, kot da bi se z lažmi hranil. So me že drugi dovolj, obenem pa rade do razočaranj pripeljejo, le-teh pa sem se tudi nasitil!

 

Kakorkoli že, nedolgo nazaj sem sklenil tisti nič-več. In sem temu ustrezno tudi ravnati začel. Raje samemu sebi razkrijem, da sem nekomu natanko NIČ vreden, kot da bi se slepil. In še naprej lažem dopuščal, njegovim, in svojim o njem…

 

Recipročnost. Edini učinkovit način, kadar želiš, da nekaj traja. Pa daješ tistemu, ki daje. Upoštevaš tistega, ki upošteva. Potemtakem - tudi NIČ vrednost ugotoviš, jo pripišeš, kadar jo kot takšno prepoznaš. Edina težava, ki se, ob tem, pri meni vsaj, porodi, je v tem, da – nimam radirke, da bi brisal, pa tudi sicer nimam navade odločitev spreminjati.

 

Nič ob nič. Dve ničli. Prepoznaven znak za stranišče. Moral bi biti znak za svet, sestavljen iz hinavščine, zahrbtnosti, laži, prevar, sebičnosti, preračunljivosti, parazitstva. In za življenje, človekovo, v takšnem svetu.

 

Pamti, pa vrati. Pravijo Srbi. Jaz drugače: tistemu, ki se mi je kot nevreden izkazal želim, poleg ostalega nečesa, predvsem to, da se nikoli ne znajde v položaju, v katerem bi mu moja pomoč prav prišla. Za bedaka sem se namreč vse življenje pustil delati, za idiota pa me nihče ne bo naredil, tako da…

Sicer dvomim v upoštevanja vrednost reka, kajti nikoli nisem zla sejal, nikoli se v izrabljanje podajal, a, kljub temu, naj se vsaj tu in tam izkaže kot pravilen tisti kar-seješ-to-tudi-požanji!